Jökulsárlón je laguna na jugovzhodni obali Islandije, kjer ledenik Breiðamerkurjökull sega vse do morja. Tako je pokrajina videti kot na Antarktiki, saj v morju plavajo številne različno velike ledene gore, v ozadju pa se s pobočja spušča ogromen ledenik.
V zalivu je nekje 50% sladke in 50% slane vode, tu in tam pa v njem opazijo celo orko ali kakšno drugo vrsto kita. Na ogled lagune smo se podali z amfibijskim vozilom. Islandci so jih po koncu vietnamske vojne kupili od Američanov in jih predelali za turistične namene. Vozili smo se mimo ledenih gor, od katerih jih veliko seže do tal 250 m globokega zaliva (90 % ledene gore je namreč potopljene). Ledenik se vsako leto skrči za okoli 100 m, tako da se je laguna povečala že za 6 km. Toda za taljenje tega ledenika ni krivo globalno segrevanje, pač pa slana voda, ki ga počasi, a vztrajno spodjeda. Ledenik Breiðamerkurjökull je le en del največjega evropskega ledenika - Vatnajökulla, ki obsega kar 13% Islandije. Led v ledenih gorah, mimo katerih smo se vozili je star povprečno 1000 let in je tako dobro zbit skupaj, da se večje ledene gore topijo tudi 7 let.
Pot smo po kopnem nadaljevali proti hribovju Skaftafell, v katerega se zažirajo ledeniški jeziki in reka Skeiðará. V ozadju se dviga najvišja gora Islandije Öræfajökull, visoka do 2115 m (njena višina je odvisna od debeline ledu). Led ponekod na gori doseže debelino do 1 km. Pri informacijskem centru smo začeli 6-urni treking. Pod ledeniki se skrivajo številni še dejavni ognjeniki. Zadnji je bruhal leta 1996, vendar največjega problema ni povzročala lava, temveč obsežne poplave, ki jih povzroči hitro taljenje ledenika. Prespali smo na samotni kmetiji, kakih 40 km naprej proti jugu.