Do Djúpivogurja na jugovzhodni strani otoka smo potrebovali še tri ure ovinkaste vožnje. Včeraj nam je eden od oskrbnikov koče, v kateri smo bivali, povedal, da večinaIslandcev še zmeraj verjame v škrate in vile, še najbolj pa v t.i. nevidne ljudi. Ti naj bi živeli v jamah in luknjah in jih je čez dan praktično nemogoče videti. Če nevidnega človeka obsije sonce, se spremeni v kamen - menda ima zaradi njihove nepazljivosti Islandija toliko kamenja. Pred leti so prebivalci celo dosegli, da so spremenili traso predvidene ceste, saj je v skalah, ki bi jih morali odstraniti, živelo preveč nevidnih ljudi, ki pa jih menda ni najbolj pametno vznemirjati.
V Djúpivogurju smo se odpravili na izlet na otok Papey. Dobili smo vsak svoj rešilni jopič, potem pa z majhno ladjico izpluli na odprto morje. Kmalu nam je postalo jasno, čemu smo se morali vsi do zadnjega stlačiti v rešilni jopič - valovi izven zaliva so bili tako visoki, da je izgledalo, kot da nas bo vsak hip prevrnilo. Vsi smo bili vsaj malo zeleni in čeprav je na palubi močno pihalo, valovi pa so pljuskali pošteno čez rob, smo vseeno raje stali zunaj. Notri je bilo še trikrat huje - kot v pralnem stroju in bruhanje bi bilo zagotovljeno. Po 45 minutah vožnje smo se končno približali majhnemu otočku, ki pa še ni bil Papey. Na njem so se leno pretegovali tjulnji.
Potem je sledilo še 15 minut guganja in prispeli smo na Papey. Takoj smo zagledali prve puffine in na mojo največjo srečo se nas sploh niso bali. Ti ptički so res nekaj posebnega. Imajo kratka krila, s katerimi pod vodo dejansko plavajo (potopijo se do globine 70 m). V zraku so videti precej bolj nerodni, čeprav med letom s krili zamahnejo do 400-krat na minuto. Gnezdijo na skalnih policah, samček in samička pa ostaneta skupaj vse življenje. Samička vsako lete znese samo eno jajce, ki ga izmenično grejeta, ko pa se izvali mladič, ga prav tako izmenično hranita. Mladi puffini na morju preživijo skoraj dve leti, pri štirih ali petih letih pa dobijo prvi zarod. Njihova življenjska doba je do 30 let, kar se zdi kar presenetljivo veliko za tako majhnega ptiča.
Na otoku so najprej živeli irski menihi, po katerih je otok tudi dobil ime. Potem pa je prešel v last neke družine, od katere poletni dni na otoku preživlja le še vnukinja Margaret. Povzpeli smo se na najvišjo točko otoka, kjer stoji majhen rumen svetilnik. Na drugi strani smo se spustili do najmanjše cerkvice na Islandiji. Zgodba pravi, da je pod njo zakopan denar in da bo tistega, ki ga bo odkopal, doletela nesreča. Menda je zato še zmeraj tam.
Narava okoli Djúpivogurja je res čudovita. Prostrana polja munca ("cotton plant"), številne ptice in krasen razgled na fjord so le omembe vredne stvari s popoldanskega sprehoda.