nedelja, 20. julij 2014 Življenje na reki Kinabatangan
Iz Sepiloka smo se z avtobusom odpeljali naravnost do kraja Sukau, ki leži na bregovih reke Kinabatangan. Ko smo prispeli v vas, je sledila še vožnja s čolnom na drugo stran reke, kjer so nas čakali pripravljeni bungalovi. Ker smo bili malo pozni, smo se kar takoj naložili nazaj v čolne, za našo prvo plovbo po reki.
Torej, zakaj smo sploh prišli sem? Reka Kinabatangan in njeni bregovi so bili še nedolgo tega odmaknjeni od civilizacije in obdani z nepreglednim tropskim gozdom. Z razmahom industrije palmovega olja pa so se plantaže razširile skorajda vse do reke. Vzdolž reke je tako ostal ozek zeleni pas, ki ponekod ni širši od 500 m in nudi zadnje pribežališče živalim, ki so izgubile večji del svojega habitata. Tako je, ironično, reka Kinabantangan postala eden izmed krajev na Borneu, kjer se da najenostavneje videti številne vrste ptic in sesalcev, saj je njihova gostota na tem območju nadpovprečno visoka. Zadnja leta sem prihaja vse več turistov pa tudi biologov in naravovarstvenikov, kar po eni strani niti ni tako slabo, saj ti prinašajo denar in po logiki današnjega sveta - kar prinaša denar, je vredno ohraniti.
Na prvo vožnjo smo se odpravili po reki navzgor. Nenavadno hitro vožnjo za opazovanje narave smo pripisali bližajoči se nevihti in šele ko smo se po kakšnih 15 minutah vožnje pričeli ustavljati, nam je postalo jasno, zakaj se nam je tako mudilo. Najprej smo na bregu reke zagledali enega slona, nato še enega, potem pa jim sploh ni bilo videti konca. Priznam, da sem si ves čas po tihem želela, da bi imeli to srečo in bi nam uspelo v živo videti pigmejske slone, ki živijo samo na severnem delu Bornea, toda niti predstavljala si nisem, da bi jih lahko videli skoraj 80 naenkrat. Sloni so tako očarljiva bitja in videti jih v naravi je zmeraj lepa izkušnja. Verjetno smo tam ostali kakšne pol ure in jih ves ta čas samo opazovali in se smejali mladičem, ki so se metali po vodi.
Ko smo se morali obrniti, je bil čas, da poiščemo še kakšne druge živali. Ni trajalo prav dolgo, ko smo naleteli na prvo skupino nosanov. Nosani prav tako kot pigmejski sloni živijo samo na Borneu in so uvrščeni na rdeči seznam ogroženih vrst. Kot že ime pove, je za to vrsto opic, predvsem za samce, značilen dolg nos. Domačini jim zaradi velikih nosov pravijo tudi monyet belanda ali orang belanda, kar v dobesednem prevodu pomeni Nizozemska opica ali Nizozemec. To ime se jih je prijelo po tem, ko so na Borneo prišli prvi nizozemski kolonialisti, ki so imeli prav tako veliko nosove (v primerjavi z Azijci) in debele trebuhe. Zakaj imajo nosani tako velike nosove, ni povsem znano, a najverjetnejša razlaga pravi, da je kriva spolna selekcija (podobno kot pri pavjem repu), saj si samice za partnerje raje izbirajo samce z večjimi nosovi.
Med vračanjem proti bungalovom smo videli še dve drugi vrsti opic, nekaj čapelj in kljunorožcev ter krokodila, ki nam je prečkal pot. Ko smo se izkrcali, je iz kuhinje omamno dišalo. Hrana je bila zelo dobra in na voljo v velikih količinah, kar je bilo prav tako pomembno :). Po večerji nas je čakal še prvi nočni pohod. Nočni pohodi po džungli so zmeraj nekaj posebnega, saj iz lukenj prilezejo živali, ki jih je podnevi praktično nemogoče videti. Opremili smo se z nogavicami proti pijavkam, škornji in čelnimi lučmi. Komarjev je bilo toliko, da jih niti najmočnejši repelent ni mogel pregnati, zato smo morali obleči dolge rokave - švicanje je bilo nepredstavljivo. A nihče nam ni znal povedati, ali se na tem območju pojavlja malarija ali ne. Ker antimalarikov nismo jemali, smo se torej vseeno morali nekako zaščititi pred piki oz. vsaj zmanjšati njihovo število. Na začetku nočnega sprehoda smo naleteli na nekaj spečih ptičev, nato na žabo in manjšo kačo, ki pa se nam je hitro izmuznila. Še posebej zabavne so bile stonoge, sploh ko je domačin, ki nas je spremljal, ves čas ponavljaj: "Oh, don't touch this. It's very painful." Nekje na polovici poti pa smo naleteli na najdbo dneva. Vodič je kar naenkrat stekel v bližnje grmovja in nas poklical, naj mu hitro sledimo. Na enem izmed debel je sedel nartničar, eden izmed najbolj nenavadnih primatov, kar jih je moč najti v Aziji. Gre za povsem nočno žival, ki se hrani z žuželkami, manjšimi netopirji in celo strupenimi kačami. Menda skoči celo 5 metrov navpično navzgor, a se o tem žal nismo mogli prepričati na lastne oči.