ponedeljek, 21. julij 2014 Rojstni dan sredi džungle
Med bivanjem v Sukau smo se s čolnom po reki zapeljali še trikrat - dvakrat zjutraj, pred sončnim vzhodom in enkrat popoldne, ko smo zavili v manjši pritok reke Kinabantangan. Tam je kar mrgolelo opic, predvsem makakov, ki so manj plašni od nosanov in se čolnu skoraj povsem približajo. Na povsem zadnji vožnji smo imeli še to srečo, da smo naleteli na tri orangutane, enega samca in mamo z mladičem - kaj lepšega bi si človek lahko želel za rojstnodnevno darilo. Slike so precej slabe, saj je bilo ozračje megleno, a videti orangutane v naravi je neprimerljivo boljše od opazovanja le-teh v rehabilitacijskem centru, kjer se gnete množica turistov. Opazovali smo samca z izrazitimi ličnicami, ki si je v usta tlačil mango, enega za drugi, včasih kar po dva naenkrat. Na drugem drevesu je mama svojemu mladiču nabirala rambutane. Sadje je namreč njihov primarni vir hrane, zato večino svojega časa preživijo v krošnjah sadnih dreves. Samci so zares veliki in lahko tehtajo tudi do 100 kg, medtem ko so samice polovico lažje.
Orangutan v indonezijščini in malezijščini pomeni "gozdni človek". Mnogo ljudi je zmotno prepričanih, da je orangutan ena vrsta opice, vendar gre za dve ločeni vrsti - sumatranskega orangutana, ki živi v tropskem gozdu indonezijske Sumatre in bornejskega orangutana, ki ga najdemo na Borneu. Obe vrsti sta na listi ogroženih vrst, a je sumatranski orangutan še nekoliko višje na seznamu, saj je njegov habitat že toliko izkrčen, da se naravovarstveniki upravičeno bojijo njegovega izumrtja. Njihovo število se giblje okoli 6000, medtem ko je bornejskih orangutanov še približno 54 000.
Orangutani na Borneu so najstrožje zavarovani, a izrečenih kazni za njihovo pobijanje ni ravno veliko. Upravljalci oljnih plantaž namreč domačinom za vsakega ubitega orangutana obljubljajo 100$ nagrade, kar je za revne prebivalce več kot spodbudna nagrada. Po pričevanjih domačinov naravovarstveniki zaključujejo, da je na Borneu vsako leto ubitih med 750 in 1800 orangutanov, pri čemer v to niso vključene žrtve zaradi izgube habitata.
Zraven opic smo naleteli še na številne druge živali, predvsem ptice, krokodile in kuščarje, na eni izmed vej pa smo zagledali celo mrežastega pitona. Čeprav mrežasti pitoni zrastejo do 7 metrov, načeloma človeku niso nevarni, a nekaj smrtnih žrtev so kljub temu povzročili.
Enega izmed dopoldnevov smo preživeli tudi na krajšem trekingu skozi džunglo. Večina živali je pred nami sicer pobegnila, a je bilo kljub vsemu zabavno doživetje. Po treh dneh na in ob reki smo videli skorajda vse, kar se tukaj sploh da videti. Zadnje jutro smo se po zajtrku vrnili na drugo stran reke, kjer nas je čakal prevoz do glavne ceste. Tam smo skupaj s tremi Švedi lovili avtobus, ki bi nas zapeljal nazaj v Koto Kinabalu. Po kakšne pol ure čakanja se je mimo pripeljal avtobus z napisom KK, nas na hitro naložil in odpeljal dalje. Kakšna vožnja je bila, ne bom niti opisovala, rečem lahko le, da je voznik vozil kot norec celo za tukajšnje razmere in da med spuščanjem s pogorja Mt. Kinabala nisem bila prepričana, da bomo zvozili vse ovinke. Za nameček pa stvari nič kaj ne olajša zapis v vodiču, ki pravi, da nesreče avtobusov tu niso nič nenavadnega.