Jesen na Nizozemskem se je izkazala za nepričakovano toplo in sončno. Presenetila je celo Nizozemce, ki so sicer vajeni muhastega, vetrovnega in deževnega jesenskega vremena, pa tudi mene, ki sem si jesen tukaj predstavljala kot turobno krajšanje dneva, ki me bo spravljalo v depresivno razpoloženje. Na srečo sem se zmotila in prosti vikendi so bili še zmeraj idealni za raziskovanje dežele.
Kinderdijk je vas v bližini Rotterdama, na robu katere stoji 17 mlinov na veter, ki so v preteklosti izsuševali polder Alblasserwaard. Zgrajeni so bili okrog leta 1740 in so danes pod Unescovo zaščito. Ime Kinderdijk v nizozemščini pomeni "otroška zibelka" in se nanaša na legendo iz leta 1421, ko so to območje prizadele hude poplave. Alblasserwaard je zahvaljujoč mlinom ostal nad vodo. Ko so po hudi nevihti vaščani stali na nasipu, ki je ločeval poplavljeno in nepoplavljeno območje, so v vodi opazili leseno zibelko. V njej sta bila speč otrok in mačka, ki je lovila ravnotežje, da je zibelka ostala nad vodo.
Zaradi zgodnje ure sem bila med mlini povsem sama in bilo je mirno in tiho. Razmišljala sem o tem, kako se ljudje tukaj že stoletja borijo za zemljo, ki so jo vzeli morju in rekam. Mlin na veter so izumili že v 13. stoletju, ga skozi čas izpopolnili, tako da je v 19. stoletju na Nizozemskem stalo že več kot 10 000 mlinov. Uporabljali so jih za vse - od črpanja vode in žaganja lesa do lončarstva in mletja žita. Danes jih stoji le še okrog 1000, ki jih upravljajo izobraženi mlinarji. Šolanje traja tri leta, po koncu pa mlinar dobi licenco, s katero lahko nadzoruje mlin. Tudi v tukajšnjih mlinih ljudje še vedno živijo. Nekateri so si poleg mlina postavili še majhne lesene in s slamo krite hiške, drugi pa so se naselili kar v sam mlin.
