Že precej časa sem si želela obiskati Amsterdam, pa nekako nikoli ni bil pravi trenutek za to. Zdaj, ko živim slabo uro vožnje vstran, pa je bila destinacija za izlet na čudovito sončen vikend kot na dlani. Tako sva se že pred sončnim vzhodom odpeljala proti Amsterdamu, parkirala na enem izmed P+R in se s konzervi podobnim metrojem odpeljala v center mesta.
Moj najljubši del Amsterdama so takoj postali kanali v zahodnem predelu centra mesta, ki jih je pod svoje okrilje vzel tudi Unesco. Prinsengracht, Keizersgracht, Herengracht in Singel so štirje vzporedni kanali, na obeh straneh obdani z ozkimi hiškami in na vse zgodaj zjutraj čudovit kraj za umirjen sprehod.
Med obiskom mesta je obvezen tudi postanek v enem izmed številni Coffee shop-ov. Ime je nekoliko zavajajoče, saj so bolj kot kofetkanju namenjeni prodaji marihuane, kar je na Nizozemskem povsem legalno početje. Če bi si raje privoščili kavo kot hash brownie-je, raje poiščite lokal z napisom koffiehuis. Marihuana, ki jo lahko na črnem trgu kupiš pri nas in v večini ostalih evropskih držav, vsebuje približno 10% THC (psihoaktivna substanca), včasih celo manj, medtem ko je na Nizozemskem težko dobiti takšno z manj kot 15%. Menda so Nizozemci pri vzgoji konoplje tako zagnani, da so dosegli že okoli 22%, vendar pa je to že izven mej legalnega.
Mimogrede sva obiskala tudi hišo, v kateri je dobršen del svojega življenja preživel slikar Rembrandt van Rijn. Lahko bi rekli, da je bil nekakšen posebnež med slikarji, saj je bil cenjen že za časa svojega življenja in zaradi tega tudi finančno dobro preskrbljen. Zaradi potratnega življenja je proti koncu sicer skoraj obubožal, njegova zbirka redkih in nenavadnih predmetov pa je na ogled takšna, kot jo je zapustil ob svoji smrti. Vmes so orožja različnih plemen, korale, školjke, metulji, minerali, želvji oklepi, ostanki antičnih kipov ipd.
Sprehodila sva se tudi mimo cvetlične tržnice, ki pa je bila tokrat bolj kot rezanemu cvetju namenjena čebulicam tulipanov, pa tudi lesenim coklam in seveda nizozemskim sirom.
Seveda sva obiskala tudi dva najbolj znana muzeja na Nizozemskem - Van Goghov muzej in hišo Ane Frank. V Anini hiši je bilo fotografiranje prepovedano z obrazložitvijo, da je za nekatere obiskovalce ogled hiše zelo čustven dogodek. Žal je bila še najbolj pretresljiva gneča v hiši, ki je že tako ali tako klavstrofobična, saj so okna povsem zatemnjena, kot so bila tudi v letih skrivanja družine Frank. Pohištva niso vrnili, saj oče tega ni želel. Tako je ostala samo knjižna omara, ki je zakrivala vhod v skrivališče ter plakati in izrezki iz revij, ki sta jih dekleti lepili na steno svoje sobe. Oče Otto je bil edini, ki je dočakal konec II. svetovne vojne (umrl je leta 1980) - vsi ostali so umrli, potem ko so jih po izdaji odpeljali v koncentracijska taborišča. Po vojni je Anin dnevnik očetu predala Miep, gospa, ki je družini med skrivanjem pomagala na vse možne načine. Oče ga je predal založniku in izpolnil Anino željo, da bi bil dnevnik po koncu vojne izdan kot knjiga.
Zvečer številne mostove po mestu krasijo majhne oranžne lučke, ki ustvarijo prijetno romantično atmosfero. Poleg tega se takrat v Amsterdamu razživi še ena mestna četrt, to je Red-light district De Wallen. Ker se nahaja povsem v centru mesta, je zelo verjetno, da vanjo zatavaš tudi, če tega nisi nameraval. Red-light district ali po domače Rossebuurt je kraj, kjer nič ni prepuščeno domišljiji - mlade in malo manj mlade ženske sedijo v izložbah in osvetljene z rdečimi lučmi privabljajo stranke. Fotografiranje ni dovoljeno in čeprav to nikjer ni izrecno zapisno, se menda prav pogosto zgodi, da kak turist po naključju ostane brez fotoaparata ali kamere (ker nisem hotela tvegati izgube svojega fotoaparata, je spodnja fotografija vzeta z interneta). Prostitucija je sicer na Nizozemskem legalna in zato tudi precej natančno regulirana. Seks turizem zato v Amsterdamu ni nikakršen tabu - pravzaprav okoli 150 bordelov mestu prinese okoli 100 milijonov dolarjev letno.
