sobota, 7. september 2013 Wageningen, moj novi dom
Skrajni čas je že bil, da nekaj malega napišem tudi o Wageningenu, mojem novem domačem kraju. Mesto najbolje opiše podatek, da je od skupno 37 000 prebivalcev okoli 12 000 študentov, zato torej ni težko razumeti, da je precej velik del mesta namenjen univerzitetnemu kampusu. Univerza v Wageningenu je ena izmed vodilnih na svetu predvsem na področju agronomije in bioloških znanosti (life sciences), vendar je zaradi velike specializacije v naravoslovne vede na šanghajski lestvici, ki rangira univerze po svetu, ne boste našli prav visoko, saj v njih upoštevajo tudi raznovrstnost ponujenih programov ipd.
Sicer pa je življenje v kampusu zelo prijetno in študij na zelo visokem nivoju, saj se je zaradi dobrih delovnih pogojev univerzi pridružilo veliko svetovno znanih znanstvenikov. Tako na primer pri enem predmetu poslušamo celo vrsto različnih profesorjev, ki so res specialisti na svojem področju in v predavanja vključijo tudi najnovejše ugotovitve raziskav iz svojega področja. Letnik je razdeljen na šest enomesečni semestrov in v vsakem od teh imamo zgolj dva predmeta in po koncu semestra tudi dva izpita.
Študentski kampus, ki se nahaja na severnem robu mesta, je obdan s polji in pašniki, ki so po večini del univerzitetne ekološke kmetije Hoge Born, kjer nabavljava sveže sadje in zelenjavo. Študentski domovi so raztreseni po vsem Wageningenu. Osredja stavba kampusa je Forum, 7-nadstropna stavba z veliko univerzitetno knjižnico, modernimi laboratoriji in računalniškimi učilnicami. Potem je tu še zamreženi Atlas, pa Lumen, kjer so pisarne in učilnice nameščene v velikem rastlinjaku in letos zgrajeni Orion, s pametnimi dvigali, kjer moraš vtipkati številko nadstropja, da je poraba elektrike z dvigali kar se da racionalna. V naslednjih dveh letih je v načrtu še Helix - dodatna stavba namenjena izobraževanju. Okrog največjih zgradb, ki so namenjena predavanjem, stoji še cel kup manjših, kjer se nahajajo laboratoriji za raziskovalno delo in pisarne 6500 zaposlenih na univerzi.
Od najinega stanovanja v študentu pa do centra mesta s kolesom potrebujeva 5 minut. Pri kolesarnici naju vedno pričaka študentska maca, mačkica, za katero skrbi cel študentski dom in je najbolj razvajena mačka na svetu. :) Pot proti mestu mimo starega mlina, v katerem še zmeraj meljejo žito, vse do centra, kjer na osrednjem trgu stoji cerkev Johannes de Doperkerk. V mestu je tudi botanični vrt, nekaj parkov, pa Hotel de Wereld, ki ni povsem navaden hotel, saj so v njem leta 1945 Nemci podpisali kapitulacijo, s čemer se je na Nizozemskem končala druga svetovna vojna.
Če pa se s kolesom odpraviš na drugo stran kampusa, ti družbo delajo ovce, krave in konji, in ker je letošnja jesen tukaj izjemno topla in nadpovprečno sončna, je kolesarjenje ali tek po okoliških drevoredih na sporedu skoraj vsak dan (ja, Nizozemci so obsedeni z drevoredi - čeprav jim je treba priznati, da je na drevoredih res nekaj romantičnega).