V sredo popoldne smo iz Budimpešte preko Istanbula poleteli v Kuala Lumpur. Večji del leta nam je uspelo prespati, tako da je 12 ur na letalu še kar hitro minilo. Po pristanku v Kuala Lumpurju smo najprej poiskali prenočišče, nato pa pred spanjem samo še dobro večerjo. Prvo noč je bilo težko spati, saj je bilo vroče in soparno, zjutraj pa smo ugotovili, da so nas pogrizle še posteljne stenice. Po vseh potovanjih je bilo to prvič, da smo staknili slavne bedbugs-e, žal že čisto na začetku.
Jutro smo začeli s sprehodom po China Town-u in prvimi praženimi riževimi rezanci za zajtrk, nato pa se kar peš podali mimo glavne železniške postaje do precej futuristične Narodne mošeje. Kuala Lumpur vsekakor ni prilagojen za pešce, saj so pločniki redkost, nemalokrat pa je potrebno prečkati prometne štiripasovnice, kar zna biti tudi precej adrenalinsko početje.
Na hribu za mošejo stoji Muzej islamskih umetnosti, Planetarium in Policijski muzej, najbolj zanimiv od vsega pa se nam je zdel Bird park, ki je največji park na svetu, po katerem se lahko sprehajaš med prosto letajočimi pticami. V prvem delu parka so naokrog letale papige in male bele čaplje, ki ves čas zvedavo hodijo za obiskovalci. V drugem delu so bili kljunorožci in nato vodne ptice. Iz neznanega razloga so bile moje oranžne hlače neznansko zanimive pavom, ki so se zato kar naprej zaganjali vame. Ko smo se po kakih dveh urah vrnili iz parka, se je prav po tropsko ulilo, tako da smo pol ure vedrili na vhodu v park.
Ko je bila nevihta mimo, smo se odločili, da jo mahnemo še do kitajskega templja Thean Hou na jugu mesta, ki je v vodiču omenjen kot ena izmed sedmih top znamenitosti v Kuala Lumpurju. Po poti smo naleteli na indijsko četrt, kjer smo jedli res enkratno kosilo, nato pa so se stvari malo zapletle. Cesta, ki je bila narisana na zemljevidu, je bila zaradi na novo zgrajene železniške proge zaprta, zato smo morali narediti še en ovinek, kjer naj bi bila druga cesta, narisana na zemljevidu. No, tudi ta ni bila prava, saj nas je pripeljala naravnost na avtocesto. Na koncu smo naredili 2-kilometrski ovinek, da smo nazadnje le našli pot do templja. Na našo žalost je bil ta "fascinantni" kitajski tempelj precejšnje razočaranje, saj tako kičastega templja nismo videli niti na Kitajskem.
Sicer pa v Maleziji živi res veliko Kitajcev, vsega skupaj menda kar 7 milijonov. V Kuala Lumpurju predstavljajo približno 44%. Večina malezijskih Kitajcev je potomcev priseljencev iz začetka 20. st., iz časa kitajske državljanske vojne, ko so se bili primorani izseliti tudi vsi nasprotniki takrat na novo ustanovljene Ljudske republike. Ker so to ljudje, ki so se izselili pred rdečo revolucijo, je večina še vedno budizmu, kar se lepo vidi tudi po številnih družinskih oltarjih, ki jih na Kitajskem ni več videti. Kitajska manjšina je danes v Maleziji nadpovprečno izobražena in predstavlja velik delež višjega srednjega razreda.
Še nekaj kilometrov hoje nas je čakalo, da smo se vrnili do najbližje postajo podzemne železnice, od koder smo se odpeljali v moderni center mesta, kjer kraljujejo stolpnice, med njimi najbolj znana dvojčka - Petronas Towers. S 452m sta najvišja dvojčka na svetu in verjetno najbolj prepoznaven simbol Kuala Lumpurja. toda le malo ljudi ve, da sta v resnici last ogromnega malezijskega naftnega podjetja z imenom Petronas - približno tako, kot bi imeli v Sloveniji Petrol Towers :). Poleg Petronasa imajo v stolpu sedež še nekatera druga svetovno znana imena, kot na primer Microsoft, Al Jazeera, Boeing, Reuters itd. V spodnjih nadstropjih se nahaja največji malezijskih nakupovalni center Suria KLCC, s trgovinami pregrešno dragih blagovnih znamk, filharmonija in akvarij.