sobota, 12. julij 2014 Kota Kinabalu - izhodišče naše Bornejske avanture
Po dnevu in pol v Kuala Lumpurju smo se v soboto zjutraj spet vračali na letališče. Za Kuala Lumpur smo si pustili še zadnja dva dni potovanja, pred tem pa bo na vrsti Borneo. Čeprav se na prvi pogled Borneo na zemljevidu ne zdi tako zelo velik (zaradi popačenosti razmerij na kartah sveta), je vseeno tretji največji otok na svetu. Okoli tri četrtine otoka pripada Indoneziji (Kalimantan), 1% pokriva Brunej, preostanek pa spada pod Malezijo. Borneo pokriva eden najstarejših in najkompleksnejših tropskih gozdov na svetu, katerega starost so ocenili na 140 milijonov let. Toda kar je najbolj boleče, je realna slika otoka, ki jo dobiš šele ko pogledaš z aviona. Ogromna območja izsekanega in požganega gozda, večinoma preurejena v monokulturne nasade oljne palme, ki za povrh vsega daje še eno izmed zdravju najbolj škodljivih olj (veliko ljudi ga napačno zamenjuje s kokosovim oljem, ki pa ima povsem drugačne karakteristike).
Iz Kuala Lumpurja smo z AirAsio poleteli v Koto Kinabalu, kjer smo začeli našo pot po otoku. Pristajali smo naravnost skozi tropsko nevihto, kar je naredilo pristanek nekoliko bolj dinamičen, poleg tega pa imajo na letališču tako enkratno narejen trak za prtljago, da so se nahrbtniki vsaki krog enkrat peljali na dež in nazaj. Do takrat, ko so nam poštempljali potne liste, so bili nahrbtniki že pošteno premočeni. Da ne bi bili še bolj mokri, smo do centra mesta plačali taksi in upali, da bo kmalu nehalo deževati.
Kota Kinabalu, nekoč znana pod imenom Jesselton, med Malezijci pa kar kot KK, ima okoli 500 000 prebivalcev in je menda najhitreje rastoče mesto v Maleziji. Ker v mestu ni nobenih stolpnic, ne daje vtisa velikega mesta in čeprav bi težko rekli, da je mesto res lepo, nam je nenavadno priraslo k srcu. Morda je zato krivo tudi prijetno prenočišče, Lucy's Homestay, ki ga vodi Kitajka Lucy, popotnikom skoraj kot mama. Tam sta nam družbo delali tudi dve mački, ki sta se od časa do časa znašli v naši spalnici.
Kar nam je bilo v KK še bolj všeč, so bile številne tržnice. Prva, ki smo jo obiskali je bila nedeljska kitajska jutranja tržnica na ulici Gaya, kjer se da kupiti prav vse, od hrane in oblačil pa do hišnih ljubljenčkov, ki se večinoma nehumano drenjajo v majhnih kletkah in sopejo od vročine.
Malo zahodneje, tik ob obali stoji filipinska tržnica, nagnetena v pritličje parkirne hiše, kjer prodajajo sadje in zelenjavo, suhe ribe, riž in ostalo hrano. Odprta je samo čez dan, prav tako kot sosednja tržnica s spominki. Ko pa se zvečeri, se odprejo nočne tržnice, kjer se da večerjati na tisoč in en način. Najbolj znana je ribja tržnica, kjer strežejo skoraj izključno morsko hrano. Ribiške ladje popoldne v pristanišče pripeljejo svež ulov, ki ga ponudniki hrane zvečer vržejo na žar ali pa ga zmešajo v pražen riž in rezance. Na nekaterih stojnicah se da kupiti že prečene in ocvrte ribe, lignje, skate itd., medtem ko si pri drugih ponudnikih lahko izbereš še surovo ribo in počakaš, da ti jo sveže spečejo. Ko imaš morske hrane že vrh glave, sosednja tržnica ponuja perutničke in ostalo meso na žaru, pa tudi celo vrsto jedi iz voka. Skratka, ob večerih se v KK toliko roštilja, da je celo mesto zadimljeno.