ponedeljek, 22. februar 2016 Le vita è bella a Roma
Hrup z ulice naju je zbudil še v en lep sončen dan. Po zajtrku v postelji sva se najprej sprehodila do nama najbližje bazilike sv. Marije Snežne, v bližine katere sva tudi prenočevala. Lokacija prenočišča je bila res dobra, saj sva bila od železniške postaje oddaljena le nekaj minut hoje, poleg tega pa sva lahko tudi vse znamenitosti dosegla peš.
Sv. Marija Snežna stoji na mestu, kjer je v rimskih časih stalo svetišče, posvečeno rimski boginji Junoni. Legenda o nastanku bazilike pravi, da se je enemu izmed premožnejših Rimljanov, ki ni imel potomcev in se je odločil premoženje zapustiti cerkvi, v sanjah v noči iz 4. na 5. avgusta 352 prikazala Devica Marija. Ta mu je naročila, da naj ji sezida cerkev na mestu, kjer bo zjutraj našel novozapadli sneg. Ko je zjutraj o tem obvestil papeža, je presenečen ugotovil, da je tudi on doživel enako videnje. Skupaj so taki odšli po Rimu in na enem izmed mestnih gričev v začetku avgusta našli sneg. Na tem griču danes stoji cerkev sv. Marije Snežne.
Od bazilike sva se povzpela do parka ob Vili Borghese, kjer sva se na klopci martinčkala in si poskusili nabrati zalogo sonca še za takrat, ko se vrneva na Nizozemsko. Ko se je sonce za nekaj minut skrilo za oblak in je postalo hladno, sva se odpravila naprej in se po stopnicah spustila na Piazzo del Popolo. Na sredi trga stoji ogromen egipčanski obelisk, zgrajen v času Ramzesa II, ki so ga v Rim prinesli že leta 10 pr. n. št. V Rimu vsega skupaj stoji 13 egipčanskih obeliskov - večino so v Rim pripeljali po zmagi cesarja Avgusta nad Kleopatro in priključitvijo Egipta Rimskemu cesarstvu leta 30 pr. n. št.
S Piazze del Popolo sva se po nakupovalni ulici Via del Corso napotila proti Piazzi di Spagna z znamenitimi Španskimi stopnicami, ki pa so jih ravno takrat renovirali. Trg in stopnice so dobili ime po bližnjem španskem veleposlaništvu, v preteklosti pa je ta predel Rima privabljal predvsem umetnike z vseh vetrov. Zbirali so se v Antico Caffe Greco, ki je z več kot 260 leti najstarejša gostilna v Rimu. Leta 1760 jo je na Via dei Condotti odprl grški gostilničar (od koder izvira tudi njeno ime), ki se lahko pohvali, da so v njegovi kavarni sedeli Lord Byron, Hans Christian Andersen, Goethe, Joyce, Morrissey, Wagner in mnogi drugi. Nihče sicer ne omeni, kaj je bilo tisto, kar je omenjeno kavarno naredilo tako priljubljeno - ali je bila to odlična kava, ali prijetno boemsko vzdušje, ki je ustrezalo umetniškemu načinu življenja, ali pa zgolj naključje.
Ob reki sva se nato sprehodila še čisto na jug, do cerkve sv. Marije iz Kozmedina. Cerkev sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če ne bi pred vhodom stala La Bocca della Verita (Usta resnice). Gre za velik ploščat marmor v katerega je vklesan obraz, za katerega se ne ve natančno, ali je bil nekdaj del rimske fontane ali zgolj pokrov odtočnega jaška. Šele od srednjega veka naprej se ga drži sloves detektorja laži, ki ti v primeru laganja odgrizne roko. Za konec najinega potepanja po Rimu sva si privoščila še dobro večerjo v eni izmed naključnih restavracij, ki naju je s hrano prijetno presenetila. Večina restavracij v Rimu - ne govorim o tistih najdražjih - ima na meniju bolj ali manj iste stvari: zbirko pic, nekaj testenin s standardnimi omakami, lazanjo z bolonjsko omako, tu in tam kakšno rižoto in še nekaj pregrešno dragih kosov mesa in rib. Razlika med njimi je zgolj ta, da je cena odvisna od tega, v kolikšnem radiju od pomembnih znamenitosti se nahajaš. No, tokrat pa sva za spremebo našla restavracijo s sprejemljivimi cenami in nekoliko bolj razgibanim menijem. Pravzaprav je bilo na meniju toliko dobrih stvari, da se je bilo na koncu težko odločiti. Po tem, ko sva si že trikrat premislila, sva naročila domače njoke z jurčki in tartufi ter trsko obloženo z bučkami in pečen krompir. Hrana je bila res res dobra in sladoled iz najine najljubše gelaterije je poskrbel za najboljši možen zaključek dneva.