nedelja, 21. februar 2016 Od Koloseja do Rimskih toplic
Na nedeljsko jutro sva se najprej odpravila do Koloseja in upala, da se bova z že kupljeno vstopnico lahko izognila stanju v vrsti. Na žalost sva se uštela, saj je bila vrsta za obiskovalce, ki že imajo vstopnico, vsaj tako dolga kot za tiste, ki so jo morali šele kupiti. Kljub vsem se je vse skupaj kar hitro premikalo in ni trajalo dolgo, da sva vstopila v Kolosej, največji amfiteater, ki je bil kadarkoli zgrajen. Dokončan je bil leta 80 našega štetja pod vladavino cesarja Vespazijana in še nekajkrat dograjen v kasnejših letih pod vladavino drugih cesarjev. Čeprav Kolosej izgleda ogromen že od zunaj, se njegove mogočnosti dodobra zaveš šele, ko stojiš znotraj zidov. Polne tribune so lahko sprejele do 80 000 ljudi, ki so si želeli ogledati gladiatorske igre in ostale prireditve, ki so se odvijale v amfiteatru.
Gladiatorske igre so se pred postavitvijo Koloseja odvijale na prostem, največkrat kar v Forumu. Ker se je število gledalcev večalo in večalo, so za gladiatorske bitke potrebovali večji in stalen prostor, ki bi lahko sprejel vse ogleda željne ljudi. Prvi amfiteater v Rimu je bil zgrajen izključno iz lesa, prvi kamnit pa je bil zgrajen šele leta 80 pr. n št. v Pompejih. Gladiatorji so bili večinoma zaporniki - kriminalci, vojni ujetniki in sužnji. V manjšini so bili tudi prostovoljci, a so ponavadi prihajali iz najnižjih slojev. Kljub temu da gladiatorji nikoli niso veljali za spoštovanja vredne državljane, pa so najboljši izmed njih postali slavni in zelo priljubljeni med dekleti.
Gladiatorske igre so bile zelo različne in tudi gladiatorji so se ponavadi urili le za eno obliko bojevanj. Nekateri so se urili za boje z drugimi gladiatorji, lahko v obliki rokoborbe ali pa kot konjeniki, drugi so se specializirali za boj z divjimi živalmi, ki so jih pripeljali iz Afrike, Bližnjega Vzhoda in celo Azije. Na seznamu živali, ki so jih uporabili za boje v amfiteatru, najdemo vse od tigrov, levov in leopardov, pa do slonov, nosorogov, krokodilov in kač. Vsaka izmed skupin gladiatorjev je lahko uporabila le določeno vrsto orožja in zaščitne opreme.
Po kočanem ogledu Koloseja sva se sprehodila proti vzhodu, natančneje proti Baziliki svetega Janeza v Lateranu, ki je najstarejša izmed štirih papeških bazilik v Rimu. Kakor hitro sva zapustila ožji center, se je mesto povsem spremenilo. Restavracije in trgovine s spominki so povsem izginile, stare hiše pa so zamenjali modernejši stanovanjski bloki. Do bazilike sva prispela z zadnje strani in se za trenutek ustrašila, da je zaprta. Šele ko sva se sprehodila na drugo stran, sva ugotovila, da ima cerkev še en, bolj spekrakularen vhod.
Zgradbo je dal leta 314 postaviti Konstantin Veliki za takratnega papeža Melkijada in do leta 324 ni bila sakralni objekt, temveč zgolj papeževa rezidenca. Nad vhodom v baziliko se dviga 7-metrski kip Jezusa, ki ga je Konstantin postavil v opomin na superiornost Jezusa Kristusa nad starimi poganskimi bogovi. Do 14. stoletja, ko je papeška prestolnica postalo francosko mesto Avignon, je bila Lateranska palača skupaj z Baziliko sv. Janeza v Lateranu uradna papeževa rezidenca in sedež Rimske škofije. Tu se je odvijalo tudi vseh pet lateranskih koncilov, ki so imeli pomemben vpliv pri oblikovanju katoliške cerkve, kot jo poznamo danes.
Notranjost bazilike je veličastna, kot se za papeško baziliko pač spodobi, z dvanajstimi ogromnimi kipi apostolov in ogromnim oltarjem na koncu glavne ladje. Od prvotne bazilike do danes ni ostalo prav veliko, saj je bila v preteklosti večkrat precej uničena, najhuje v 14. stoletju, ko jo je v razmaku nekaj let dvakrat zajel uničujoč požar. Bolje sta se ohranili Lateranska palača in Benediktinski samostan, ki ima zanimivo dvorišče, okrašeno s pisanimi mozaiki. V zakladnici za oltarjem so na ogled stara papeška oblačila, izvezena s pozlačenimi nitmi, zlati kelihi in ostali vredni predmeti.
Potem ko sva se sestradana okrepčala z eno izmed boljših pic, kar sva jih jedla v Rimu, sva se sprehodila še do Rimskih toplic Karakala, nekaj minut hoje južneje od Lateranske bazilike. Ogromen termalni kompleks, ki so ga dokončali v 3. st., je bil v javni uporabi, kopanje pa je bilo zastonj za vse prebivalce Rima. Vodo in stavbo so ogrevali na premog, za zagotavljanje dovoljšnje količine vode, pa so morali zgraditi posebni akvedukt, ki je Rim oskrboval z vodo vse do 19. stoletja. Kopalni del so sestavljali frigidarium (hladna soba), tepidarium (topla soba) in caldarium (vroča soba) ter velik plavalni bazen olimpijskih mer. Ker so bile toplice namenjene sproščanju, je bila znotraj stavbe tudi knjižnica, ločena na oddelek z latinsko in oddelek s starogrško literaturo. Čudoviti talni in stenski mozaiki in 12-metrski stebri, ki so podpirali obokano streho so se žal ohranili le po delih, stebri pa so še zmeraj ohranjeni, saj so jih v 12. stoletju vzidali v baziliko sv. Marije iz Travestera.
