torek, 07. februar 2012 Lenivci, živali v počasnem posnetku
Zadnji večer pred našim odhodom iz La Gambe so nam v vasi pripravili pravi žur. Že dan pred tem so kuharice pripravile slavnostno večerjo. Spekle so pečenko in krompir, zraven pa pripravile ogromno zelenjave. Za sladico je bilo sadje, starejša Avstrijska, ki je zadnji teden bivala na postaji, pa je naredila celo cesarski praženec. Zadnji dan smo večerjali v vasi, ker nas je ena izmed zaposlenih na raziskovalni postaji, ki ima doma pekarno, povabila na domače pice. Bile so nekoliko neobičajne (brez origana in z ananasom), a kljub temu zelo dobre.
Zabava je bila organizirana v edini gostilni v vasi. Zbralo se je precej domačinov in seveda vsi mi. Najprej so bili vsi nekoliko zadržani, potem pa smo začeli s karaokami in vsi so se kar naenkrat razživeli. Domačini so nas na vsak način hoteli naučiti plesati salso. Tukaj jo očitno plešejo vsi že od malih nog in jim gre zato miganje z boki bolje od povprečne ženske. Žal so bili vsi fantje veliki tam nekje do mojega nosu, med plesom pa so plesalke stisnili tako blizu k sebi, da večina sploh ni upala dihata (oziroma niti ne bi mogla, saj so se pred zabavo izdatno zalili s parfumom). Vsekakor so nas dobro nasmejali. Nazaj na raziskovalno postajo nas je sredi noči peljal Daniel na prtljažniku pick-upa. Vožnja je bila precej adrenalinska, saj je Daniel očitno že precej spil. Še dobro, da je bila cesta prazna, sicer se morda ne bi tako dobro izšlo :D
Zjutraj sem pogledala za hiško, če so jajčka kolibrija, ki smo jih našli dan pred tem, še v gnezdu. Še vedno so bila tam, le da ne samo dve, temveč kar tri. Takoj po zajtrku smo krenili na pot. Ob poti smo kupili domače banane, nato pa se odpeljali do mesta Cortes, ki je bilo nekoč zadnja postaja železnice, po kateri so prevažali banane iz plantaž. Od tu so jih prepeljali do Golfita, kjer so jih naložili na ladje in razvozili po vsem svetu. Danes železnica ne obratuje več, za spomin pa so na tirih pustili parno lokomotivo z dvema vagonoma. Nekaj desetletij nazaj je bila Kostarika največja izvoznica banan na svetu, do danes pa je zdrsnila na sedmo mesto. Plantaže bananovih palm (ampak mimogrede - banana ni palma) pokrivajo "le" še 500 kvadratnih kilometrov.
Druga zanimiva stvar v Cortesu so ostanki indijske civilizacije. To so različno veliki, a popolnoma okrogli kamniti bloki, težki okoli 5 ton (najtežji do 15 ton), med domačini znani kot las bolas. Po celotni državi so jih našli več kot 300. Predvidevajo, da jih je izklesalo staroselska pleme Diquis, ki je na območju Kostarike bivalo v predkolumbijskem času. Izklesani naj bi bili med leti 200 pr. Kr. in 1500 našega štetja, vendar je natančna datacija mogoča samo s stratigrafijo (kar pomeni, da se ugotavlja starost plasti, na kateri so ležali). To se je izkazalo za zalo problematično, saj večina ni več na originalnem mestu, saj so jih kmetje kotalili s polj, ker so jim bile pač na poti. Ljudstvo Diquis pa je žal izumrlo kmalu po prihodu Evropejcev. Pravzaprav nikomur ni najbolj jasno, kako so lahko ljudje s primitivnim orodjem oblikovali popoln krog, še posebej zaradi velikosti in teže kamna. Nikoli niso našli kakšnega primerka, ki ne bi bil povsem dokončan, kar bi lahko razkrilo potek klesanja. Nekateri arheologi trdijo, da naj bi služili kot neke vrste nagrobniki, saj naj bi nekatere našli na grobovih pomembnejših ljudi iz tistega časa. Med tukajšnjimi ljudmi kroži mit, da naj bi imelo ljudstvo Diquis sposobnost zmehčati kamen. Svašta ... :)
Malo čez poldne smo prispeli do Haciende Baru, tik ob pacifiški obali. Dobili smo pet hišk, a smo se takoj, ko je bilo mogoče, odpravili v bližnji gozd. Werner nam je povedal, da bomo tukaj skoraj zagotovo videli triprstega lenivca. In res ... po kakšne pol ure hoje smo naleteli na dva, oziroma kar tri, saj je imela samička še mladiča. Od daleč so bili še najbolj podobni kepi dlake na veji, potem pa se je eden počasi premaknil, da smo zagledali najprej smrček, nato pa še dve majhni očesi. Vsak gib je bil nepredstavljivo počasen, še praskanje po hrbtu je spominjalo na počasen posnetek.