Zadnje tri dni smo se ukvarjali vsak s svojo manjšo raziskavo. Nekateri so popisovali kuščarje, drugi so določali žuželke, spet tretji smo se lotili raziskovanja ptic. Manjša skupina se je že ob petih zjutraj odpravila na teren, da bi lahko posnela paritveni ples manakina (Pipra mentalis), ki smo ga nekajkrat bežno videli na terenu. Spodnji posnetek s spleta prikazuje nenavadno paritveno vedenje manakina (z interneta pa so tudi vse slike v tej objavi):
Jaz sem se pridružila skupini, ki se je ukvarjala s kolibriji. Na Kostariki živi 51 od skupno 300 vrst kolibrijev, ki naseljujejo celoten Novi svet, vse od Aljaske do Ognjene zemlje v Čilu, medtem ko jih na stari celini ni. Znano je, da so najmanjši ptički na svetu (tehtajo od 2 pa do 20 g). Njihove lepe barve niso posledica pigmenta v peresih, pač pa celic, ki delujejo kot prizme in lomijo svetlobo v vseh mogočih barvah.
Kolibriji vidijo in slišijo bolje kot ljudje (vidijo celo UV svetlobo), vohajo pa ne. So izjemno inteligentni - natančno si zapomnijo cvetove, ki so jih že obiskali, ocenijo pa tudi, kako dolgo pri posameznem cvetu traja, da se obnovi medičina. Imajo zelo hiter metabolizem (hitrejšega imajo le še žuželke). Njihovo srce utripne povprečno 1260-krat na minuto. Živijo lahko več kot 10 let.
Med opazovanjem kolibrijev sem ugotovila, da so tudi izjemno tekmovalni, saj s svojega teritorija odganjajo tako druge kolibrije kot medosese žuželke. Letijo s hitrostjo do 50 km/h in so izredno spretni letalci (nekatere vrste lahko letijo celo vzvratno in obrnjene z glavo navzdol). S krili med letom zamahnejo do 200-krat na minuto.