petek, 03. februar 2012 Celodnevni treking proti morju
Že pred zajtrkom smo se odpravili v izvidnico, ker je zvečer nekdo v neposredni bližini raziskovalne postaje opazil eno najnevarnejših kač kostariškega gozda - Bothrops asper. In res je bila tam, udobno zleknjena na starem lesu se ni dala pretirano motiti. Njen strup je zelo močan, kar smo lahko videli na lastne oči, ko je mama enega izmed vaških fantov prinesla pokazat fotografije svojega sina, ki ga je pred dvema mesecema pičila takšna kača. Noga mu je tako otekla, da so jo morali zdravniki odpreti od gležnja pa do kolka, saj bi mu jo od otekline, ki nastaja zaradi razkrajanja tkiva, sicer raztrgalo. Fant je na srečo preživel, ker je še pravočasno dobil protistrup, toda ali bo noga še kdaj uporabna, ne ve povedati nihče.
Potem smo se odpravili na celodnevni treking proti morju in že prvi vzpon je bil v takšni sopari prav ubijalski. Vlaga v zraku je bila tako visoka, da smo bili premočeni že po nekaj minutah. Pot je bila vedno ožja in pri zadnji hiši sredi gozda se nam je pridružil eden izmed domačinom, ki nam je z mačeto utiral pot skozi vedno gostejšo podrast. Vmes se je naenkrat ustavil in s prstom pokazal v rastje tik ob poti. Nekaj časa mi sploh ni uspelo ugotoviti, kaj bi rad pokazal, šele čez čas mi je med suhim listjem uspelo razločiti v klobčič zvito kačo. Bila je še ena strupenjača iz rodu gadov. Potem me je prešinilo, mimo kolikih takšnih in drugačnih kač sem v teh dveh tednih že morala iti, pa jih sploh nisem opazila. Ampak vsaj pohodila nisem nobene, to je pa tudi nekaj.
Po kakšnih treh urah hoje smo si vzeli odmor in na manjši čistini narezali sadje. Ko smo krenili naprej, je kmalu izginilo še tisto, čemur bi z veliko mero optimizma lahko rekli pot. Še sreča, da se je zdelo, da vsaj domačin s svojimi petimi psmi ve, kam moramo. Ves čas nas je opozarjal, naj gledamo pod noge, ker je tu res veliko kač. Po zadnjem ubijalskem vzponu smo bili končno na vrhu. Čakal nas je le še spust proti morju, do Golfita.
V Golfito smo naleteli na množico domačinov, ki je zrla proti jahti, zasidrani malo stran od obale. Razložili so nam, da so na ladji policaji, ker so zasegli 1800 kg kokaina iz Kolumbije. 1800 kg? Številska se mi je zdela kar malo previsoka, ko sem si v glavi predstavljala skoraj 2 toni tega belega prahu. Kljub temu pa je bilo videti, da so ljudje kar veseli, da se je v tem majhnem mestu končno spet zgodilo nekaj zanimivega. V mestu smo končno dobili nekaj poštenega za pod zob in na travi pod palmo sezuli smrdljive pohodne čevlje.
