sobota, 29. april 2017 Lizbonska zgodba (II. del) Pozno popoldne se s tramvajem odpeljemo v Belém, četrt, ki leži na jugozahodni strani mesta, kjer se reka Tagus izliva v Atlantik. To je ta slavna četrt, od koder izvirajo pastéis de nata, le da se samo te iz Belema lahko imenujejo pastéis de Belém. Konec 17. stoletja sta jih pričela izdelovati meniha iz sosednjega samostana Mosterio di Jeronimos, ki sta idejo zanje dobila med službovanjem v Franciji. Samostani so v takratnih časih za škorbljenje meniških oblek porabili ogromne količine beljakov, tako da ni bilo nenavadno, da so se v samostanskih kuhinjah razvili številni recepti za pripravo tort in peciv iz večjih količin preostalih rumenjakov. Sladkorja jim prav tako ni manjkalo, saj je bila v bližini samostana ob manjši trgovini s hrano še rafinerija sladkornega trsa. Ko so leta 1820 po liberalni revoluciji zaprli vse portugalske samostane in konvente, sta meniha v potrebi po dodatnem zaslužku svoje pastéis ponudila v prodajo v trgovini ob rafineriji. Ko so 1834 samostan dokončno zaprli, sta meniha recept prodala rafineriji, ta pa je tri leta kasneje odprla Fábrico de Pastéis de Belém, kjer pastéis de Belém prodajajo še danes.
Ker smo imeli od zajtrka listnatega testa in sladke jajčne kreme povsem dovolj za ves dan, smo obisk tovarne pastéis kar preskočili in se raje posvetili obisku 500 let starega samostana, ki stoji v spomnim obdobju velikih geografskih odkritij. Mosterio di Jeronimos