Pozno popoldne smo iz Bologne poleteli proti Madridu in v španski prestolnici pristali, ko se je sonce ravno spustilo za obzorje. Poiskali smo prenočišče, ki smo ga rezervirali preko Airbnb-ja, potem pa je bil čas za prvo špansko večerjo. Zavili smo v prvi tapas bar in naročili kar po občutku, saj je bil jedilnik samo v španščini, naše znanje španščine pa zelo skromno. Že stokrat sem se odločila, da se do naslednjega potovanja pa res naučim špansko, a vedno pride kaj vmes. Kmalu so na mizo začele prihajati okusne jedi - pečen krompir, morcilla (pečene in odlično začinjene krvavice), ter solata iz paradižnika in oliv. Vse skupaj smo zalili z vrčem sangrie in dan se je končal popolno.
Naslednje jutro smo že na vse zgodaj krenili v mesto. Po obvezni jutranji kavi smo se spustili do Gran Vie, glavne nakupovalne ulice v centru mesta, od tam pa naprej do Puerte del Sol. Nad trgom se dviguje ogromen neonski napis Tio Pepe, verjetno najbolj znana znamka sherryja, ki se uspešno prodaja že več kot 150 let. Na vzhodni strani stoji simbol mesta, medved, ki se steguje proti drevesu navadne jagodičnice (strawberry tree), na sredini pa na konju kraljuje bakreni kralj Charles III. Pred občinsko stavbo, ki je bilanekdaj sedež kraljeve pošte se na tleh nahaja še znak za t.i. ničli kilometer, simbolični začetek vse španskih cest.
Naprej proti zahodu se nahaja kraljeva palača, obdana z velikim parkom, a kraljeva družina že nekaj časa ne živi več v njej, temveč je svoj dvor preselila nekam na obrobje mesta. Palacio Real je eden večjih dvorcev v Evropi, njegova notranjost pa je tako bogato okrašena, da te ob koncu ogleda od vsega blišča bolijo oči. Fotografiranje v večjem delu palače seveda ni dovoljeno in ob pogledu na mrke obraze varnostnic verjetno niti ni pametno kaj prida izzivati. Takoj za palačo stoji še Katedrala de la Almudena in pred njo kip papeža Janez Pavla II.
Do popoldneva smo prehodili večji del središča mesta in na eni izmed tržnic nekaj pomalicali.
Madrid je ena izmed kulturnh prestolnic Evrope in zato velja za pravi raj za ljubitelje umetnosti. Večina turistov brez pomisleka zavije vsaj v Museo del Prado, verjetno najbolj znano madridsko galerijo, četudi jih umetnost niti najmanj ne zanima in za Velázqueza, de Goyo in podobno še nikoli niso slišali. Še posebej zanimivi so azijski turisti, za katere se zdi, da se morajo s svojim "victory" simbolom slikati vsaj pred vrati muzeja, potem pa kot čreda ovc stečejo za svojim vodnikom. Nikoli ne bom pozabila, ko nama je prijatelj na Islandiji, ki z avtobusom prevaža turiste, povedal, kako si kitajski turisti v 5 dneh pogledajo Švedsko, Norveško, Islandijo in Ferske otoke, pri čemer v povprečju spijo 4 ali 5 ur.
A da se spet vrnemo v Madrid - kar nekaj časa smo premlevali, katero galerijo naj obiščemo in se na koncu soglasno strinjali, da nas renasančna in baročna umetnost ne zanima tako zelo, da bi se dve uri gnetli v vrsti, temveč smo se raje odločili za Museo Reina Sofia, muzej (pretežno španske) moderne umetnosti. Na našo srečo je bil vstop v muzej prost ravno ob ponedeljkih po sedmi uri, tako da smo to seveda izkoristili in se tako izognili vsaj eni vstopnini. Velika večina znamenitosti v Španiji, z izjemo sakralnih objektov, ima nekaj ur na teden prost vstop, zato se je vredno pozanimati, kdaj to je. Res je, da se potovanja ne da povsem prilagoditi tem terminom, toda včasih lahko s spremembo ure obiska prišparaš kakšnih deset evrov.
Ker smo imeli do sedme še precej časa, smo se sprehodili skozi mesto, ki je kar žarelo v večerni svetlobi. Naleteli smo na knjižnji sejem, ki se je sicer ravno zapiral, a nekaj stojnic je bilo še zmeraj odprtih. Lepo vreme je v bližnji park privabilo precejšnje število ljudi, ki so sprehajali pse, tekli ali se igrali z otroci. Že pred sedmo se je pred muzejem naredila precej dolga kolona, ki je čakala na prost vstop, a je šlo po sedmi izjemno hitro in v 15 minutah smo dobili vstopnice. Težko si je bilo predstavljati, kakšne vrste morajo biti šele v visoki sezoni, saj pozimi Madrid še vedno obišče zanemarljiv delež vseh turistov.
V muzeju smo ostali vse do zaprtja in ogledali smo si precejšen del obsežne zbirke, ki zajema umetnost celotnega 20. st. Ker gre za moderno umetnost, pri kateri je včasih potrebno kar pošteno namučiti možgane, da ugotoviš, kaj je hotel avtor sporočiti, smo bili na koncu kar precej utrujeni. Poleg tega gre za obdobje z najtemnejšimi poglavji zgodovine, zato so nekatera dela vse prej kot enostavna in groza včasih dobesedno veje iz njih. Tudi Picassojeva Guernica, verjetno najbolj znano delo, razstavljeno v tem muzeju, izžareva takšno grozo, da enostavno ne moreš dolgo zreti vanjo. Izjemno dobra so tudi nekatera Dalijeva in Mirojeva dela, pa seveda dela manj znanih avtorjev.