četrtek, 26. julij 2012 Majhne vasice in velike plaže
Od doma sva dobila sporočilo, da je dan pred tem Sumatro stresel precej močan potres (z magnitudo 6,4) in zaskrbljeno vprašanje, če smo tudi mi kaj čutili. In odgovor je bil seveda ne, potresa nisva čutila, kar pa verjetno ni nič nenavadnega, saj je bila razdalja od epicentra pa do naju takšna kot od Slovenije pa do Bagdada :)
V Sanurju sva preživela samo en dan, saj na žalost pač ni kraj, kjer bi hotel preživeti več kot je pač nujno potrebno. Če bi že morala zbirati, bi gotovo raje ostala v Lovini, ki je veliko prijetnejša in tudi prijaznejša do denarnice. Še najbolj zabaven je bil mednarodni zmajarski festival, na katerem spuščajo ogromne zmaje (velike tudi 10 m) na takšnih višinah, da so menda zaskrbljeni celo piloti letal (v bližini je namreč mednarodno letališče). Sicer pa sva kraj prehodila po dolgem in počez, na koncu pa se vsak s svojo knjigo zleknila pod palmo in popoldne prelenarila na plaži.
Naslednji dan sva se že ob 6h zjutraj podala na pot proti Lomboku, saj sva se odločila, da si preostali del Balija pustiva za na konec. Trajekt je vozil 4 ure in potem še eno uro porabil, da je uspel sparkirati ob pomol. Iz pristanišča sva se prestavila direktno v Senggigi, ker sva se odločila, da se bova velikih mest na daleč izogibala, saj poberejo preveč živcev. Rezervirala sva si tudi 5-dnevni izlet na otok Komodo z ladjico.
Takoj naslednji dan sva se odpravila na izlet po južnem delu Lomboka, saj sva imela po dveh ne prav aktivnih dnevih lenarjenja že več kot dovolj. Tako sva se odpeljala mimo Matarama, največjega mesta na otoku, v smeri proti Praji. Ob poti sva opazovala domačine pri žetvi riža in pobiranju tobaka in vsi so nama .
Prvi postanek sva naredila v vasici, kjer se skorajda vsi prebivalci ukvarjajo z lončarstvom. Bilo je zanimivo opazovati, kako ženske oblikujejo glino v krasne posode, hitro in natančno kot bi jih izdelali stroji, moški pa pečene lončene izdelke potem čudovito poslikajo. Že majhni otroci se urijo v lončarstvo, tako da iz ostankov gline oblikujejo figurice. Tudi jaz sem izdelala skodelico za čaj, ki pa sem jo potem po nesreči pozabila na rajski plaži v Kuti Lombok. Ženske v vasi so se najprej precej dobro zabavale, ko so mi v roke potisnile kepo gline, ko pa je ta pričela dobivati obliko, so kar zaploskale. Seveda ne morejo vedeti, da tudi evropski otroci v prostem času kdaj pa kdaj packajo z glino v roki.
Potem sva se ustavila še v kraju, kjer vsi tkejo saronge. Doma narejene preproste statve imajo postavljene kar na terasah pred hišami, izdelke pa prodajajo v skupni trgovinici na začetku vasi, ki deluje kot nekakšna zadruga. Te obrti raje nisem poskusila, saj bi ubogo dekle potem porabilo še tri dni, da bi razvozlalo nastalo zmedo iz niti.
Na koncu sva se sprehodila skozi vas Sade, kjer hiške še vedno gradijo na tradicionalen način, z velikimi slamnatimi strehami. Vaška skupnost je sicer še do nedavnega živela precej neodvisno od preostalega Lomboka, danes pa otroci že hodijo v šolo in celo kakšna televizija se najde.
Popoldne sva preživela na plaži malo naprej od Kute Lombok. Bila sva edina obiskovalca čudovitega zaliva in vse skupaj je bilo videti kot iz kataloga za medene tedne.
