Iz Lovine sva se odpeljala do Singaraje in od tam poklicala družino, s katero sva navezala kontakte že doma. Po naju je prišel čisto tradicionalno oblečen ata, s čopom, dolgo kozjo brado, ruto okoli glave in sarongom okoli riti, v avtu pa je imel obešen lovilec sanj in spodnjo čeljust - ampak sem jo identificirala kot nečloveško :D. Na začetku sem bila kar malo skeptična, ampak sva rekla ok, bova videla kako bo - pristne izkušnje Balija so že precejšnja redkost. In potem smo se peljali 20 km proti jugu, v hribovje in naenkrat je bilo prav hladno. Ustavil nama je, da sva šla lahko pogledat slap Gitgit, ki je res fascinanten, obdan z džunglo.
Vas, v katero naju je pripeljal se imenuje Wanagiri in leži nad jezerom Buyan. Od tu je razgled na jezero in okolico čudovit (še posebej zjutraj), sploh pa je vas povsem neturistična, saj je precej vstran od glavnih turističnih poti. Kmalu sva ugotovila, da so krasna družina, izjemno gostoljubni. Starejša hčerka, s katero sem navezala stik preko interneta, je stara 19 let in je noseča. Popoldne naju je peljala na tradicionalno tržnico, kjer smo kupili sadje (prvič sva jedla snakefruit - lupina je čisto taka kot kačja koža, meso pa je odlično). Ko smo se vračali v vas, smo se ustavili na vaški poroki. Jaz sem bila itak čisto navdušena nad nevesto, ki je bila fejst nakrancljana :) Zvečer smo zakurili ogenj in pekli koruzo, za večerjo pa je mama skuhala riž z zelenjavno, precej pekočo omako.
Zjutraj sem šla na sprehod z mamo, ki je najmlajšo hčerko, 7-letno Koming pospremila v šolo, da sem lahko opazovala, kako pri njih poteka pouk. Aljoša je ostal doma in se medtem pogovarjal z njenim bratom, ki bi naslednje leto nadvse rad šel študirat. Potem smo zajtrkovali - spet riž in hrustljavo zapečen rakov čips. Po zajtrku naju je oče povabil s sabo, tako da sva šla gledat, kako pražijo kavo (dela namreč na kavni plantaži). Najprej smo šli po posušeno kavo, nato smo jo pražili nad ognjem in na koncu še zmleli. Pijejo jo pa na en tak precej nenavaden način - v vročo vodo dajo zvrhano žlico grobo mlete kave in žlico sladkorja, tako da je videti bolj, kot bi pesek zmešal z vodo.
Popoldne naju je oče zapeljal do jezera Bratan, kjer stoji krasen tempelj. Od tam sva na štop ujela avtomobil, voznik katerega dela v botaničnem vrtu (kakšno naključje). Zapeljal naju je do Mengwija, kjer stoji še en velik kompleks templjev. Mislila sva prespati kje blizu, ampak nisva našla nič pametnega, zato sva se z avtobusom odpeljala kar do Denpasarja, od tam pa v Sanur. In zdaj sva tu - spet na morju. Prenočišča so bila čisto polna, zato sva tokrat pristala v malo dražjem homestayu. Ampak imava pa klimo in toplo vodo (kar je tukaj prava redkost) in zajtrk za 5 eur na osebo.