nedelja, 29. april 2018 Čez Burren do Moherskih pečin Noč preživiva nekaj deset kilometrov zahodno od Dublina, pri najbolj prijazni gostiteljici, kar sva jih srečala. Vstaneva zgodaj, a naju je gostiteljica kljub temu že prehitela - miza se že bohoti s čajem, sadjem, domačo marmelado in ... sveže pečenimi scones-i! Med zajtrkom nama pripoveduje malo o sebi, pa o svoji hčeri, ki uspešno tekmuje v konjeništvu, in o življenju na Irskem na sploh. V njeni mali hiški sredi ničesar, obdani samo z ovčkami, bi z veseljem ostala še kak dan, a sva se že prej odločila, da se danes odpeljeva do Moherskih pečin in temu primerno prilagodila tud plan.
Jakob je z najinim malim fičom prevzel vožnjo po levi zahodni obali otoka naproti, tako da lahko jaz medtem preberem vse o nacionalnem parku Burren, ki se mu počasi bližava. Burren je pokrajina, ki jo prekriva ledeniško preoblikovan apnenec, voda pa je vanj vrezala zanimive oblike. Medtem ko vijugava po ozki lokalni cesti, brez bankine in obdani z visoko živo mejo, kot se za Irsko pač spodobi (preglednost = 10 metrov :) ), poslušava irske komade in grizljava oreške, ki sva jih še uspela stisniti v ryanairovo ročno prtljago. Ko se približava prvim hišam, nama cesto prekriža border collie, ki se kar noče umakniti s ceste, zato Jakob odpre vrata, da bi mu ga mogoče uspelo prepričati, da ne dela samomorilskih stvari. Ideja se ne izkaže za zelo pametno, saj je pes v Jakobovem naročju še preden bi mu uspelo stopiti iz avta :D. Še bolj zabavno je, da pes Jakoba zamenja na sedežu takoj, ko ta vstane iz avta in šele s skupnimi močmi ga prepričava, da zapusti avto in nama pusti, da se odpeljeva naprej.
Med vožnjo po Burrenu se nekajkrat naključno ustaviva. Oblaki, dež in sonce se menjavajo s svetlobno hitrostjo in ravno ko se ustaviva, da bi nekaj pojedla, naju dež prepodi naprej. Vdana v usodo, da danes pač ne bova imela piknika, se od starega dolmena odpeljeva naprej proti Moherskim pečinam. Avto pustiva na južnem delu pečin, kjer se ustavi manjšina turistov.