Avtobus, ki bi nas odpeljal iz Zhaoxinga, smo čakali kar na glavni ulici. Uspeli smo izvedeti, da naj bi enkrat med osmo in deseto uro zjutraj peljal tukaj mimo, zato smo ob osmih že z vso prtljago sedeli na ulici in med čakanjem opazovali vrvečo tržnico. Kakšno uro kasneje se je avtobus le uspel prizibati čez vse luknje in grbine na cesti. Pomahali smo mu, skočili gor in že smo smo bili na poti proti Sanjiangu.
Vožnja je bila, milo rečeno, precej razburljiva. Najprej smo se po divjih ovinkih vzpenjali med riževimi terasami in že na začetku sem se spraševala, čemu so namenjeni šopi plastičnih vrečk, ki so bili obešeni na avtobusu. No, kmalu je postalo jasno, da na tukajšnji vožnji očitno zmeraj bruha vsaj polovica potnikov in da so vrečke več kot nujna oprema za nemoteno potovanje.V Sanjiangu smo potem presedli na majhen lokalni avtobus, ki nas je odpeljal do vasice Ma'an. Ta je znana po največjem wind and rain mostu, ki se imenuje Chang Yang, vendar je bolj kot most zanimivo življenje v teh majhnih vasicah.
Prenočišče smo našli čisto na koncu vasi, kjer naslednji pokriti most že pelje v drugo vas. Nikjer ni bilo nobenih turistov in prenočišča so bila povsem prazna, zato smo dobili prijetno sobico za zelo nizko ceno. Potem smo se odpravili na potep po bližnji okolici, srečali nekaj domačinom med pevsko vajo in opazovali domačine, ki so zvečer v reki nabirali polže in opravljali zadnje opravke okrog hiš in na poljih. Prav neverjetno se mi je zdelo, da riževa polja tudi v tako zakotnih vasicah, kot je ta, škropijo s hektolitri strupa in kar je najbolj žalostno - ostanke škropiva zlivajo v reko, v kateri sto metrov nižje ženske umivajo otroke in zajemajo vodo za kuhanje.
Že celo pot opažam, da ima veliko Kitajk, tako v mestih kot na vasi, več kot enega otroka, kar je precej nenavadno glede na precej strogo politiko enega otroka, ki so jo vpeljali leta 1979 in uradno še traja. Res je, da drugi in vsi naslednji otroci niso bili nikoli prepovedani, temveč morajo starši plačevati poseben davek na vsakega dodatnega otroka. Očitno je torej, da se je standard srednjega razreda že toliko dvignil, da si družine lahko privoščijo plačevanje davka na drugega otroka. Danes ima Kitajska nekaj več kot milijardo in 350 milijonov prebivalcev, vendar projekcije prebivalstva predvidevajo, da se bo njihovo število od leta 2040 pričelo zmanjševati.
Zaradi politike enega otroka pa ima prebivalstvo tudi nemalo težav, na katere ob njeni uvedbi nihče ni pomislil. Najbolj problematična je skrb za starše, saj pokojnine na Kitajskem ne obstajajo. Tako mora zdaj en sam zaposlen otrok finančno skrbeti za dva upokojena starša, kar je seveda veliko težje, kot če bi bilo otrok več in bi se finančno breme porazdelilo mednje.