V vasi nedaleč stran od Songpana, se je nekemu kmetu nasmehnila sreča, saj se mu je skotil albino jak, ki je danes prava zvezda vasi. Lastnik se vsakič, ko ga kdo vpraša, ali se lahko z njim fotografira, samo nasmehne in pokima, potem pa z iztegnjeno roko zahteva plačilo. To sicer ni veliko, toda bolje kot nič, sploh če ti za to ni treba vložiti niti malo truda.
Naslednje jutro nas je čakal polet v Chongqing. Na vse zgodaj zjutraj smo se odpeljali na letališče, ki je bilo zaradi visoke nadmorske višine (3450 m) zavito v meglo. Kmalu je postalo jasno, da je megla tako gosta, da letala brez opreme za računalniško voden pristanek ne morejo pristati. Nekajkrat smo slišali nizko preleteti letalo, ki je poskušalo pristati, toda zares pristalo ni nobeno. Ko ob načrtovani uri našega odhoda letala še zmeraj ni bilo, nam je postalo jasno, da nas čaka nekajurno preganjanje dolgčasa na tem majhnem letališču. Po dobri uri čakanja smo dobili med Kitajci izjemno priljubljeno instant juho z rezanci, na katero moraš zliti pol litra vrele vode, počakati pet minut in ... ta-dam, kosilo je nared. Žal je okus podoben vodi z dvema žlicama vmešane vegete, prav tako pa menda tudi hranilna vrednost.
Po dobrih dveh urah čakanja se vremenske razmere niso še prav nič spremenile in nič ni kazalo, da bi se prav kmalu lahko, zato so se na letališču odločili, da nam vrnejo prtljago in nas zapeljejo do najbližjega hotela. Ker nam nihče ni znal povedati, kako dolgo bomo morali čakati, smo ves dan ždeli v sobi, saj bi lahko kdo vsak trenutek prišel po nas. Po večerji je francoska družina, s katero smo skupaj zabijali čas, na recepciji uspela izvedeti, da bomo morali najverjetneje prespati v hotelu. Tako smo se po večerji odpravili v vas na krajši sprehod in še sreča, da smo se proti hotelu obrnili prej kot smo nameravali, saj nam je na proti že tekel eden izmed švicarskih sotrpinov in divje krilil z rokami, naj pohitimo, da so po nas poslali avtobuse in da še danes letimo. Pograbili smo svoje nahrbtnike, vendar sta bila oba avtobusa polna, zato nas je nekaj tako ali tako moralo počakati še na tretjega. In smo čakali, in čakali in čakali, da se je čez pol ure končno prizibal še en avtobus. Ob vstopu na letališče nas je oblila zona. Na tabli je v vrstici z našim letom žarel rdeč napis: "Last call." Vseh 8 tujcev, kolikor nas je bilo, nas je zmetalo prtljago na okence za prvi razred in ženska na drugi strani pulta je že klicala, da prihaja še nekaj zamudnikov. Videti pa je bilo, da nismo bili edini, saj so se Kitajci pri sosednjem okencu dobesedno tepli, kdo bo prej na vrsti. Na srečo se je vse dobro izšlo in okoli polnoči smo vzleteli proti Chongqingu.
V Chonqingu smo prespali kar na letališču. Bili so celo tako prijazni, da so v čakalnicah ugasnili luči, da smo se lahko vsaj malo naspali. Zgodaj zjutraj smo se potem z vlakom odpeljali v Chengdu. O poplavah na srečo ni bilo več ne duha ne sluha, sicer pa samo mesto ni nič posebnega, razen tega da ima še enega redkih še stoječih Maovih kipov. Kar je v Chengduju res vredno ogleda, je največji raziskovalni center za pande na svetu. To je bil tudi edini kraj na Kitajskem, kjer nam je deževno vreme končno enkrat koristilo, saj so pande v dežju veliko bolj aktivne kot ob vročih in soparnih dneh.
V centru smo izvedeli tudi marsikaj zanimivega o biologiji pand. Na primer to, da imajo pande poleg petih prstov še podaljšano sezamoidno kost, ki služi kot dodaten prst (palec), s katerim lahko med jedjo držijo bambus. V naravi prehrano pand v 99% predstavlja bambus, ki ga morajo pojesti med 10 in 15 kilogrami, da zadostijo dnevnim potrebam po energiji. Šele v zadnjem desetletju se v raziskovalnem centru pande tudi uspešno množijo. V ujetništvu so namreč izgubile zanimanje za parjenje, saj so samičke pri izbiri partnerja izjemno izbirčne. Kitajsko ime za pando je xiong mao in v dobesednem prevodu pomeni mačji medved (in nima nikakršne zveze z našim poimenovanjem mačjega pande, ki pa v resnici sploh ni medved).
Zvečer je sledil le še sprehod po modernem centru Chengduja, potem pa smo obnemogli popadali v postelje.