Iz Xi'ana smo se z vlakom odpeljali v Lanzhou, skoraj 4-milijonsko mesto ob Rumeni reki, ki se ga je še nedolgo tega držal sloves najbolj onesnaženega mesta na Kitajskem. Tam smo se zadržali samo toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da smo naslednje jutro ulovili avtobus proti Xiahu. Vozili smo se mimo številnih, pretežno muslimanskih vasi, mimo do zadnjega kotička obdelane zemlje, nekajkrat skoraj obtičali v blatu in se na koncu skozi meglo končno prebili v Xiahe.
Xiahe je majhen, pretežno tibetanski kraj na višini 2900 m, kamor vsako leto roma na tisoče Tibetancev. Tu stoji samostan Labrang, ki je drugi najpomembnejši tibetanski samostan, takoj za Lhaso, zato je Xiahe večkrat zaprt za tujce. Nemiri so pogosti predvsem okoli pomembnih praznikov, kar je bilo ravno 6. julija, ko je rojstni dan slavil Dalai Lama. Informacije o dostopnosti tega območja smo zbirali vse do zadnjega dne in očitno tokrat ni prišlo do resnejših protestov za avtonomijo Tibeta, tako da je naša načrtovana pot ostala normalno prevozna.
Prenočišče smo našli v manjšem guesthousu, ki ga vodijo menihi, potem pa smo se kljub ne ravno najlepšemu vremenu odpravili v samostan. Celoten samostanski kompleks je sestavljen iz več posameznih templjev in pagod, okrog in okrog njega pa je speljanakora, romarska pot, po kateri v smeri urnega kazalca hodijo verniki. Med potjo ves čas vrtijo molilne mline, ki nadomeščajo mrmranje molitev. Tibetanci se zelo očitno ločijo od ostalih Kitajcev, saj je njihova polt zaradi močnega sonca temnejša. Otroci imajo zaradi sonca in vetra rdeča lica, starejši pa močno zgubano kožo.
Notranjost tibetanskih templjev je neverjetno pisana, zrak pa prepojen z vonjem po svečah, ki gorijo na jakovo mast. Okrog vsakega templja so nameščeni molilni mlini, notranjost pa krasijo bronasti in pozlačeni kipi bogov. Tibetanci so budisti, njihova najpomembnejša boginja je Tara. Na mnogih templjih so narisane svastike, ki v v tibetanskem budizmu simbolizirajo neskončnost, ljubezen in mir, čeprav je kar težko odmisliti njihov pomen v Evropi.
V samostanu biva približno 1300 menihov, ki se tukaj šolajo vse od otroštva. Učijo se o religiji, študirajo medicino, pravo in še nekatere druge vede. Med večernim sprehodom smo jih videli vaditi tai-chi in meditirati, nekaj pa jih je hkrati z nami večerjalo v bližnji restavraciji. Presenetilo me je dejstvo, kako zelo so se menihi tukaj modernizirali, saj skorajda ni več meniha, ki ne bi imel vsaj pametnega telefona, če ne kar tabličnega računalnika.
