Kakšnih deset kilometrov iz Xiaha se začenjajo obsežna travišča, kjer živijo tibetanski nomadi. Ukvarjajo se pretežno s pašo jakov in ovc, nekateri pa tudi s turizmom, tako da ponujajo spanje v svojih šotorih ali pa posojajo konje, s katerimi je raziskovanje pokrajine najenostavnejše. Tudi pohodništvo je prijetno, vendar je potrebno imeti v roki kak kamen, saj so lahko tibetanski mastifi in ostali potepuški psi zelo napadalni, na kar so nas opozorili tudi ljudje v vasi. Zaradi obilice dežja v preteklem mesecu so bili pašniki živo zelene barve in polni cvetlic, ceste pa nekoliko težje prevozne.
Popoldne smo še malo pohajkovali po Xiahu, krožili po kori in opazovali ljudi, ki so kurili sveže ciprese, da je v zraku lebdel vonj po pokopališču. Ko se je začelo temniti, smo se odpravili na večerjo. Tibetanska prehrana ni kdo ve kako raznolika, vendar je kljub vsemu okusna. Zraven jakovega mesa in mleka, iz katerega delajo jogurt in maslo, se na krožniku znajde tudi krompir, zelje in še nekaj repi podobnega, ki pa po okusu še najbolj spominja na zeleno. Najbolj priljubljeni jedi sta zagotovo juha z rezanci in vmemi, prej omenjenimi sestavinami ter momo-ti. Momo-ti so doma narejeni in nad paro kuhani cmoki z jakovim mesom. Ti so v restavracijah najpogosteje na jedilniku menihov. Tradicionalnega tibetanskega maslenega čaja nismo poskusili, saj je soljen, za piko na i pa vanj raztopijo tudi kocko masla.
S prenočiščem pri menihih pa smo imeli kar precej težav. Najprej smo dobili sobico, ki je bila v bistvu že del terase, le da je bila za silo obdana z improviziranimi zidovi in streho. Že ko smo se prvo noč odpravljali spat in je zunaj lilo kot iz škafa, se je izkazalo, da streha nikakor ne drži vode, zato je kapljajo z vseh koncev in krajev in to naravnost na naše postelje. Ko smo menihu povedali za težavo, je prišel v sobo in ugotovil, da lahko en normalno spi na postelji, ki je suha, drugi lahko spi na polovici vsake izmed dveh zaporednih postelj, tretji pa naj gre z njim. Ker so bile vse sobe polne, je menih odstopil svojo sobo in pod sliko Dalai Lame postlal posteljo kar na prostoru za molitve.
Naslednji dan nas je preselil v sobo s štirimi posteljami, ki na srečo ni zamakala, vendar pa je imela drugačno pomanjkljivost - ob enajstih ponoči naslednjega dne smo dobili sostanovalca, ki se je ob prihodu ulegel v posteljo in v petih minutah pričel nenormalno glasno smrčati. Nisem si mogla pomagati, da se iz obupa ne bi začela na glas smejati.
