petek, 12. julij 2013 Tibetanski pogreb ali ko te pojedo jastrebi
Iz Xiaha smo ujeli jutranji avtobus proti Langmusiju, naslednjemu kraju na poti proti Sičuanu. Med vožnjo se je za nekaj časa celo pokazalo sonce, vendar veselje ni trajalo dolgo. Vozili smo se mimo širokih pašnikov, majhnih kmetij, prevozili dva prelaza na okoli 3500 m višine in se na koncu spustili v 3300 m visoki Langmusi. Na višino smo se že kar dobro navadili, sploh jaz, ki imam še to srečo, da me višinska bolezen zadene dokaj hitro.
Langmusi je bil zaradi razkopane glavne ulice en velik kup blata. Za piko na i so domačini popravljali pol stavb na glavni ulici, tako da je enemu izmed naših sopotnikov ob izstopu iz avtobusa na glavo padel del gradbenega odra, ki mu je verjetno pustil vsaj konkreten pretres možganov. V bodoče smo bili tako zelo pozorni, da se ne bi preveč približali kakšnemu gradbišču. Prenočišče smo našli vstran od kaosa in blata na glavni ulici, v hostlu pri tibetanski družini. Del mesta oz. vasi je namreč Amdo tibetanski, del pa muslimanski in v njem živijo Hui Kitajci. Oba dela se dobro ločita med seboj, saj Tibetanci večinoma živijo v majhnih hiškah nevtralnih barv ali celo v nomadskih šotorih, hiše muslimanskih prebivalcev pa so izrazito živahne rumene barve z živordečimi strehami. Tibetanske hiše pa lahko prepoznaš še po eni značilnosti - na zunanji strani zidov imajo nalepljene kravjake, ki jih uporabljajo za kuhanje in kurjavo.
V Langmusiju stojita dva tibetanska samostana, na severni strani stoji Sertri Gompa, na južni pa Kirti Gompa. Za Kirti Gompo se začne dolina Namo, ki je v resnici rečna soteska in v času močnega deževja (se pravi v času našega obiska) ni bila prehodna več kot kakšnih 200 m v notranjost. Okoliški hribi so prav privlačni za pohodništvo, zato smo se kljub ne ravno najlepšemu vremenu podali na krajši treking. Menda so tudi razgledi na okoliške pet tisočake izjemni, toda oblaki se pač niso in niso hoteli dvigniti.
Čisto po naključju smo naleteli tudi na zelo poseben kraj, vendar tistim s slabim želodcem nadaljnje branje odsvetujem. Prišli smo namreč na kraj, kjer Tibetanci izvajajo tradicionalni "pokop", imenovan sky burial. Gre za povsem praktično stvar, kjer menihi trupla razkosajo in s tem privabijo jastrebe, ki s kosti pojedo meso. Kosti potem zdrobijo s sekirami in vržejo na ogenj. Tak način pokopa je v krajih, kjer je pokopavanje zaradi plitke zemlje praktično nemogoče, najbolj enostaven, obstajata pa še dva druga načina: pokop z zažiganjem, kjer zažgejo celo truplo in vodni pokop, kjer truplo vržejo v reko. Jastrebe smo na žalost zamudili - za njimi so ostala samo ogromna peresa, ki so si jih populili v tekmi za najboljše kose mesa - smo se pa skorajda spotaknili ob celo serijo nožev in sekir, ki so ležale po travniku, prav tako kot tudi nekaj še svežih človeških kosti. Ob strani je še zmeraj gorel ogenj, vendar so kosti že skoraj povsem pogorele. (Slika sky buriala sta vzeti z interneta - toliko, da si boste lažje predstavljali.)