petek, 20. december 2013 Na predbožični tržnici v Nürnbergu
Po končanem izpitnem tednu sva se končno lahko vrnila domov. Prazniki so bili tik pred vrati in ker Nizozemci niso ravno najboljši v ustvarjanju predbožičnega vzdušja, sva se odločila, da se po poti domov za en dan ustaviva v enem izmed nemških mest, dobro znanih po predbožičnih tržnicah. Po krajšem premisleku sva se odločila za Nürnberg, ki je ravno na polovici najine poti in velja za mesto z enim najstarejših Christkindlmarkt-ov v Nemčiji (prvi zapisi o predbožični tržnici so iz 16. stoletja).
Na pot sva krenila na vse zgodaj zjutraj in v Nürnberg prispela že okoli enih popoldne. Najin cauchsurferski gostitelj Florian naju je že pričakoval in se v isti sapi ponudil, da se nama pridruži pri pohajkovanju po mestu in nama pokaže tudi nekatere manj znane kotičke. Ker sva bila pošteno lačna, smo se najprej ustavili na stojnici z Nürnberger Rostbratwurst, slavnimi nürnberškimi klobasami, ki se jedo kot 3 im Weckla, torej tri klobase v eni štručki. Ne vem, ali je bilo samo zato, ker sva bila že tako lačna, ali so bile res tako dobre. :)
Sprehodili smo se od skrajno južnega dela centra mesta, pa mimo tržnice vse do gradu na severnem koncu. Strinjali smo se, da si bomo stojnice pogledali, ko se stemni, a smo se kljub temu ustavili samo toliko, da smo si kupili vsak po en Lebkuchen, neke vrste ingverjev piškot. Prodajajo ga v nešteto različnih izvedbah - od osnovne različice, pa do medenega, oblitega s čokolado ali sladkorjem.
Za kratek čas smo se s Florianom ločili, da sva si midva pogledala notranjost hiše renesančnega slikarja Albrechta Dürerja, v kateri so na ogled še zmeraj opremljeni prostori in manjša zbirka njegovih del. Na zunaj je ena izmed tistih čudovitih, z lesom obitih hiš, ki se jih je v Nürnbergu ohranilo še kar precej. Potem sva se sprehodila še na grad, ki stoji na grajskem griču iz peščenjaka in skupaj z masivnim obzidjem predstavlja enega zanimivejših evropskih srednjeveških obrambnih sistemov, ter srednjeveško bolnico Heilig-Geits-Spital nad reko, v kateri je danes dom za ostarele.
Ko se je zvečerilo, je mesto postalo še lepše, vendar se je tudi gneča na tržnici precej zgostila. Na odru je igrala živa glasba in vse je dišalo po kuhanem vinu in praženih mandeljnih. Nekaj ulic stran naju je Florian peljal na najboljšo večerjo v mestu, nato pa se je domislil še fantastičnega kraja za fotografiranje - strehe garažne hiše, ki je sama prav gotovo ne bi našla.
Zvečer smo bili povabljeni na couchsurfersko zabavo pri enem izmed Florianovih prijateljev. Ta je za goste pripravil domači Feuerzangebowle, nekakšno različico kuhanega vina s sadjem, nad katerm gori z rumom prepojena kocka sladkorja. Pijača, ki ima sicer precejšnjo vsebnost alkohola, pa dobi prav poseben okus zaradi karameliziranega sladkorja, ki kaplja vanjo.
