nedelja, 14. december 2014 (Pre)oblegani prebožični Köln
Tretji decembrski vikend sva rezervirala za krajši izlet v Nemčijo, saj sva si zaželela malo božičnega vzdušja, ki ga na Nizozemskem nekako ne znajo pričarati. Tako sva se odločila, da se zapeljeva do Kölna, ki je od Wageningena oddaljen le dve uri vožnje z vlakom. Aljoša je sicer pripotoval z druge strani Nemčije, jaz pa sem se po slabih dveh urah na povsem polnem vlaku prav tako počasi prizibala tja.
Prva stvar, ki sva jo opazila in ki naju je hkrati tudi nekoliko negativno presenetila, je bila nepopisna gneča, ki se je začela že na železniški postaji, se stopnjevala proti centru mesta in dosegla vrhunec na predbožičnih tržnicah. Preteklo leto sva ob približno istem času obiskala Nürnberg, kjer je gneča nastalaše zvečer, pa še to samo na tržnici, tako da česa takega nisva pričakovala. Najprej sva se na kratko sprehodila po tržnici, ki stoji tik zraven katedrale. Kölnska katedrala je ena največjih v Evropi in menda najpopularnejša nemška znamenitost, ki jo dnevno obišče 20 000 ljudi.
Ko sva se prebila skozi prvo tržnico, sva se sprehodila naprej in kmalu naletela na še eno. Druga je bila zabavnejša, saj je imela okrog in okrog precej veliko drsališče, pa seveda veliko hrane in kuhanega vina. Seveda sva morala poskusiti čim več različnih jedi, od ocvrtega krompirja z jabolčno čežano, imenovanega Himmel un Ääd (Nebesa in zemlja), pa do bratwurst-a, ki sicer izvira iz Nürnberga, a ga prav v vsakem mestu pripravijo po svoje. Degustiranje različnih jedi so nama omejevale predvsem cene, saj so bile te na tržnici zares visoke. Prvi dan sva imela na razpolago samo popoldne in večer, zato sva počasi pohajkovala skozi mesto in nato čez most na drugo stran Rena, od koder je čudovit razgled na katedralo in center.
Večer sva preživela v družbi najine gostiteljice Eve in še dveh couchsurferjev iz Stockholma, ki sta na poti po svetu že skoraj leto dni in se v kratkem vračata domov. Eva je čisto prava Kölnčanka. Bog pomagaj, če slučjano omeniš, da med pivoma Alt in Kölsch ne vidiš velike razlike, saj bi naj "nagravžen Alt človek prepoznal sredi noči in na smrt pijan". Po krajšem brskanju po internetu ugotovim, da rivalstvo med Kölnom in Düsseldorfom izvira že iz rimskih časov, da pa je novodobna tekmovalnost v veliki meri omejena na pivo in nogomet. Kljub vsemu so prebivalci Kölna Düsseldorfu zamerili tudi to, da je slednji pobral naziv glavnega mesta regije Severni Ren-Vestfalija.
Naslednji dan sva našla še boljšo razgledno točko - in sicer na 103 m visoki razgledni ploščadi stolpnice z imenom Köln Triangle. Vreme se je končno popravilo in razgled je bil fenomenalen. V parku je nekdo pihal ogromne balončke in zabaval otroke, mesto pa se je zopet razživelo šele okoli poldneva. Po obilnem kosilu na eni izmed stojnic sva si kupila še pražene mandlje in na bregu Rena absorbirala sončne žarke. Popoldne naju je že malo zeblo, zato sva se odločila, da si v majhnem mestnem kolodvoru ogledava tretji del filma Hobit, ki na srečo ni bil sinhroniziran v nemščino, pa še 3D verzijo so vrteli. Po filmu sva pri najini gostiteljici pobrala nahrbtnike, se še enkrat sprehodila skozi tržnice, ki so bile danes nekoliko manj nagnetene in ob osmih zvečer ulovila vlak proti Nizozemski.