sobota, 18. junij 2016 Sončno popoldne v najstarejšem mestu ob Donavi
Regensburg je mesto z zanimivo zgodovino, ki se odraža predvsem v čudoviti arhitekturi, ki je od leta 2006 del Unescove svetovne dediščine. Že leta 90 n. št. so Rimljani na sotočju treh rek - Donave, Naab in Regen - zgradil utrdbo in z njo postavili temelje za pomembno trgovsko postojanko. Kasneje, med letoma 530 in začetkom 13. stoletja je bil Regensburg prestolnica Bavarske in več stoletij sedež grofov, kraljev in škofov. Med II. svetovno vojno je središče mesta ostalo skorajda nepoškodovano - edina večja izguba je bila porušena romanska cerkev, ki je nikoli niso obnovili.
Ko sem pozno popoldne prispela v Regensburg, so se nad mesto ravno podili temni nevihtni oblaki. Na srečo je večji del nevihte mesto obšel in kmalu je spet sijalo sonce. Sprehodila sem se ob Donavi, kjer so zasidrane številne muzejske ladje in nato proti središču mesta, kjer stoji stara mestna hiša in ogromna gotska katedrala. Pot nadaljujem nazaj proti reki, kjer stoji znamnita restavracija Historishe Wurstküche, kjer so klobasice s kislim zeljem stregli že v 12. stoletju. Takrat so bili glavni gostje delavci, ki so gradili bližnji kamniti most čez Donavo, mornarji, ki so pluli po reki in pristaniški delavci, ki so nakladali in razkladali ladijski tovor. Danes, skoraj 900 let kasneje, restavracija še zmeraj proda okoli 6000 klobasic dnevno, pa čeprav večinoma turistom.
Srednjeveški kamniti most čez Donavo, ki je bil v času mojega obiska ravno v procesu prenove, je menda prava arhitekturna mojstrovina. Več kot 800 let je bil edini most, ki je staro mesto povezoval s Stadtamhof-om. Gradnja 336m dolgega mostu s šestnajstimi oboki in tremi stolpi je bil za takratni čas precejšen zalogaj, a je menda pomagalo izjemno vroče in sušno poletje, ki je gladino reke močno znižalo in olajšalo greadnjo. Danes od treh stolpov na žalost stoji samo še tisti na vhodu v staro mesto.
Na mostu je igrala skupina mladih uličnih rock glasbenikov, ki je bila prav zares dobra. Nekaj časa sedim na mostu in skupaj s še nekaj ljudi uživam v soncu in glasbi, nato pa se premaknem na zelenico na bregu Donave, se udobno namestim pod ogromno vrbo in iz torbe potegnem papir in svinčnik, da namesto navadne razglednice tokrat pošljem nekaj bolj osebnega ...