sobota, 19. april 2014 Po dolgem času spet v Parizu
Velikonočni prazniki na Nizozemskem trajajo štiri dni, saj je poleg velikonočnega ponedeljka dela prost dan tudi veliki petek. Praznične dni sva tako izkoristila za skok do Pariza. Deset let nazaj, ko sem prvič obiskala Pariz, se mi je vse zdelo tako zelo drugačno, toliko neverjetnih stavb, toliko zanimivih zgodb in še zdaj se spomnim navdušenja, ki me je prevevalo med celotnim potovanjem po Franciji. Prav veliko stvari se, vsaj kar se tiče znamnitosti, od takrat ni veliko spremenilo. Eifflov stolp še vedno stoji in vrsta za vzpon nanj je še vedno nepregledna (no ja, verjeno še precej daljša kot takrat, saj se je število turistov, ki se povzpnejo na stolp v desetih letih povečalo iz cca. 6 na 8 milijonov obiskovalcev letno), ulice še vedno dišijo po crêpes, palačinkah in Mona Lisa je še zmeraj najbolj oblegana slika v Louvru.
Ko sva prispela v Pariz, je sijalo sonce, čeprav vremenska napoved ni obetala nič dobrega. Toda ko sva kakšnih 20 minut kasneje v centru izstopila iz podzemne železnice, je ravno pričelo deževati. Vreme je bilo še cel dan prav po pregovorno aprilsko, saj se je sonce menjavalo z dežjem hitreje kot sva uspela odpreti dežnik. Sprehod po mestu sva začela pri Eifflovem stolpu, 324-metrskem zaščitnem znaku Pariza. Že bežen pogled na dolgo vrsto ljudi, ki je stala pred hišico z napisom Tickets je bil dovolj, da sva se brez besed sporazumela, da vzpon na stolp tokrat izpustiva. Saj sem hotela karte kupiti že doma, preko interneta, a so bile e-karte razprodane za več kot 10 dni naprej ... too late. Če bi Gustave Eiffel vedel, kako dobro služijo na njegov račun, bi se verjetno obrnil v grobu.
Skratka, namesto 4-urnega stanja v vrsti sva se namenila proti Les Invalides, kjer dve uri pred zaprtjem ni bilo več nobene gneče. Vstop v večino pomembnejših pariških znamenitosti je za državljane EU stare do 25 let zastonj, kar pomeni izdaten prihranek pri sicer precej dragih vstopninah. Les Invalides je bil zgrajen kot bolnišnica in dom za upokojene vojne veterane, a je bil skozi zgodovino priča številnim pomembnim dogodkom. 14. julija leta 1789, v času Francoske revolucije (ja, ena redkih letnic, ki sem si jo zapomnila med poukom zgodovine), so vstajniki vdrli v kletno skladišče orožja v Les Invalides in odnesli topove ter več tisoč mušket, ki so jih še isti dan uporabili za napad na Bastiljo.
Danes je v Les Invalides vojaški muzej, v katerem je razstavljeno orožje vse od prazgodovine naprej, kar obsega vse od najbolj primitivnih kopij, samostrelov, topov, bajonetov, srednjeveških oklepov, pa do tanka in ostalega orožja I. in II. svetovne vojne. Med drugim imajo razstavljena tudi oblačila vojakov in častnikov ter še nekaj drugih reči, med njimi tudi Napoleonove osebne reči in njegovega nagačenega konja. V Dôme des Invalides, ki stoji poleg muzeja, je Napoleon tudi pokopan.
Ko so naju ob šestih zvečer vrgli iz muzeja, sva se sprehodila mimo mosta Aleksandra III do francoskega parlamenta, ki je obdan z visoko ograjo, tako da je dostop do njega povsem onemogočen. Od tam sva pot nadaljevala na Place de la Condorde, ki ga krasi egipčanski obelisk, darilo egipčanske vlade (ali bolje rečeno kolonialne britanske vlade, ki je takrat vladala v Egiptu). Večerilo se je že, ko sva se sprehodila po Elizejskih Poljanah, nato pa zavila v stranske ulice in poiskala nekaj za pod zob.
Ko se je povsem stemnilo, sva se postavila v vrsto za vzpon na Slavolok zmage. Tudi tukaj vstopnine ni bilo, razgled z vrha pa je bil fenomenalen. Nočni Pariz je res očarljiv in v primerjavi z razgledom z Eifflovega stolpa sta mi pogled s Slavoloka zmage ali pa z vrha Notre Dame precej ljubša, saj je pogled na stolp tisti, ki naredi panoramo Pariza tako posebno.
