Po obilnem zajtrku sva dan začela pri operni hiši, ki je res čudovita, a ima za oglede notranjosti malo čuden delovni čas (ob sredah, sobotah in nedeljah med 11.30 in 14.30), tako da sva se raje odpravila do Louvra - dokler se ne naredi vrsta tri kroge okroli piramide. Tudi Louvre je za mlade do 25 let zastonj in kar je najboljše - ko si enkrat notri, ti ni treba stati v vrsti za karte, saj kot vstopnica velja že osebna izkaznica ali potni list, da dokažeš, da še spadaš med "mlade".
Za ogled celotnega muzejskega kompleksa, kakršen je Louvre, bi človek potreboval vsaj dva ali tri dni, zato sva naredila hiter plan, kaj si ogledati naprej in kaj pustiti za kdaj drugič. Tako sva se najprej podala na oddelek z egipčansko zbirko, kjer je razstavljeno vse, od egipčanskega nakita in papirusa, pa do mumij in sarkofagov - vsega skupaj menda več kot 50 000 eksponatov. Iz Egipta sva se pomaknila do Mezopotamije, Perzije in Levanta. Najbolj slaven primerek v tem oddelku je prav gotovo več kot dva metra visok Hamurabijev zakonik, ki datira v 18. stoletje pr. n. št. Na njem je zapisanih 282 zakonov, ki so takrat veljali v Babilonu, najbolj znan izmed njih pa je prav gotovo del: "oko za oko, zob za zob".
Na hitro sva se sprehodila čez odelek z grško keramiko v drugo nadstropje, kjer je razstavljenih nekaj več kot 7 500 slik. Med bolj znanimi avtorji razstavljenih del so Caravggio, Raphael, Titian, Friedrich, Vermeer, Rembrandt in seveda Da Vinci in njegova Mona Lisa, ki jo zmeraj obdaja nepregledna množica obiskovalcev. Že ko sem pred desetimi leti prvič zrla v to majhno sliko za debelim steklom, se mi ni zdela tako zelo posebna, kot so jo opisovali in še zmeraj ne razumem, zakaj je ravno ta slika najprepoznavnejša slika na svetu. Saj ne rečem, da ni na nek način posebna in lepa, kljub temu da gospe Lisi manjkajo obrvi in trepalnice in da menda tudi za takratne standarde ni veljala ravno za lepotico.
Nekaj časa sva posvetila še ogledu soban Napoleona III, prvega predsednika Druge Francoske Republike in nekaj let kasneje še cesarja Drugega Francoskega Cesarstva. Napoleon III je bil zadnji stanovalec palače Tuileries, njegove razkošno opremljene sobane pa so danes na ogled v sklopu louvrskega muzeja.
Po pol dneva sva imela umetnosti za en dan več kot dovolj, poleg tega pa se je kljub deževni napovedi (zato sva se v prvi vrsti sploh odpravila v muzej ravno danes) vreme povsem popravilo in bil bi greh, če bi tako lep dan preživela za štirimi stenami. Na poti proti Seni sva naletela še na krasno trgovinico z makroni - in seveda nisva mogla iti kar mimo. Sicer pa, kje na svetu bi si človek privoščil pristne francoske makrone, če ne v Franciji? In res. Bili so prav omamno dobri, meni najljubši predvsem vanilijevi in karamelni, čeprav so bili prav vsi okusi božanski.
Ko sva se uspela odlepiti od hrane, sva se sprehodila čez Seno do katedrale Notre Dame, kjer se je ravno končevala popoldanska velikonočna maša. Gneča je bila temu primerna, a nama je vseeno uspelo smukniti v cerkev in si pogledati notranjost. Na zvonik pa žal nisva uspela priti, saj je bila vrsta enostavno predolgo, da bi se nama splačalo čakati. Kljub vsemu me arhitektura katedrale vsakič znova navduši, še posebej cela paleta gargolj, ki visijo s pročelja.
Od Notre-Dame sva pariški sprehod nadaljevala do Luksemburških vrtov, kjer sva si privoščila malo martinčkanja na toplem pomladanskem soncu, potem pa se s podzemno železnico odpeljala do Bastille. Hotela sva si ogledati hišo Victorja Hugoja, a je bila zaradi praznika žal zaprta. Tako sva zavila v ulico, ki slovi po najboljših falaflih in si za večerjo naročila vsak en falafel z zelenjavo v pita kruhu. Čeprav je bil opevan kot zelo dober, je treba priznati, da smo jedli že boljšega. A nama je po celodnevni hoji kljub vsemu teknil, čeprav je čili omakla pekla kot sto hudičev.
