nedelja, 17. marec 2019 Hrana, kultura, lepote italijanske … in kazen za parkiranje by Manja
Tretji dan najinega podaljšanega vikenda je bil ponovno stvar improvizacije že tam nekje od 7. ure zjutraj. Se spustiti do Pise in Livorna? Apenini? Parma? Prav vsako od mest ima svoj kulturni odtenek, tisto specifično vsebino, ki privlači tudi zahtevnejše obiskovalce, željne ne samo kulise, ampak tudi globine.
Po pol ure tišine in polprofesionalni meteorološki študiji vremenske napovedi (marec se je ponovno spomnil, da ni poletni mesec), dodatni uri brskanja po zemljevidih in tehtanju, kje sva že bili in kam bi še šli …
»Parma?« »No, pa Parma!«
Po približno uri in pol vožnje sva prišli do obrobja mesta ob istoimenski reki (khm, potoku) in veselo parkirali pod cvetočimi drevesi (kar se je skoraj en mesec kasneje izkazalo kot 90 eur draga napaka;)) in se sprehodili do centra, kjer sva ugotovili pomen nedelje v Italiji izven glavne turistične sezone. Chiuso:)
Pršuta posledično nisva degustirali, slavnega parmezana tudi ne. Tudi Parma ima seveda svojo katedralo, bolj znana pa je po svoji oktagonalni krstilnici v romansko-gotskem slogu iz rožnatega veronskega marmorja iz 12. stoletja.
Obiskali sva še Palazzo della Pilotta, zgrajeno v 16. stoletju, v kompleksu so danes številni muzeji in knjižnica. Nisem prepričana, kaj točno je bilo krivo, da sva rahlo melanholično sedli na kavo in srednje prepričani opazovali mesto. Mogoče je bila ligurijska obala preveč slikovita, mogoče je bil nedeljski ritem, mogoče pač ni Parma mesto, ki bi nama bilo pisano na kožo. Po slabi torti in odlični kavi sva se zato nekoliko prej, kot sva planirali, odpravili dalje.
»Kam?« »Mantova. Pustiva se presenetiti.«
Ponovna ura in pol vožnje in siv oblak, s katerim smo se še kar grdo gledali in je do Mantove razumel sporočilo ter na najino srečo izginil. Parkirali sva (s težavo) in se popolnoma brez pričakovanj odpravili v mesto, ki se je izkazalo kot najprijetnejša odločitev tega dne. Kje začeti?
Mesto je obdano s tremi umetnimi jezeri, jedro je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, Piazza Sordello je bila prijetno obljudena z domačini, ki so na bolšjem sejmu divje prekupčevali z retro kramo, fotogenična Palazzo Ducale, rezidenca (za mestni razvoj izredno pomembne) družine Gonzaga, je poskrbela za piko na i. Našli sva hišo Verdijevega dvornega norca Rigoletta in na vrtu njegov kip. Iz Mantove je bil izgnan Shakespearov Romeo. Monteverdi je v tem mestu predstavil svojega Orfeja. Še kakšen razlog, da obiščete Mantovo? V kombinaciji z ulično glasbo, razstavo slik na trgu pred baziliko Sv. Andreja in krasnim sladoledom na stopnicah pred njenim impresivnim pročeljem sva počasi pozabili na parmski blues in uživali v novem urbanem ekosistemu. Mimogrede sva si pogledali še notranjost bazilike, katere mogočnost je glede na skrajno utesnjeno lego popolnoma v nasprotju s pričakovanji.
Tisti sivi oblak je počasi priplaval za nama, na srečo je iztočil svojo vsebino šele po tem, ko sva se že vrnili do avta. Prav zadovoljni, da sva zaključili izlet na vrhuncu, sva nastavili navigacijo nazaj na Ljubljano. Po poti se je razbohotila debata, kam naprej. Nina je že planirala Gruzijo in Armenijo v maju, jaz se nekako nisem mogla posloviti od Italije, in sem se kmalu za tem ponovno vrnila v Toskano …
