Ob petkih in sobotah zvečer se celotno mesto Sauteurs prestavi na plažo. Na plaži se pripravijo prave pravcate pojedine - še posebej ko kdo praznuje rojstni dan. To soboto je rojstni dan praznovala Laurijeva sestrična, kar je pomenilo, da se je v njeni hiši pretekla dva dni bolj ali manj samo kuhalo. Stric je že med tednom ulovil manicou-ja - vrsto oposuma, ki živi na otoku - in iguano, iz katerih so ženske pripravile golaž. Seveda sem morala poskusiti prav vse, še posebej ker je šlo za tradicionalne jedi, ki jih je težko dobiti kar tako. Obara iz manicou-ja ni bila slaba, še najbolj podobna zajčji obari, iguanin golaž pa je šel nekoliko težje po grlu. Ne zato, ker bi se mi kuščar na krožniku gnusil, temveč zato, ker so ga skuhali skupaj s kožo, ki je precej žilava zadeva. Meso ni imelo praktično nobene strukture in je kar razpadalo v ustih, ampak kože pa za nič na svetu nisem mogla spraviti po grlu.
Zraven mesa so stregli tri priloge: polento, ki jo domačini imenujejo cou-cou, svaljke in kuskus z zelenjavo. Stric je na veliko točil doma pridelana sadna vina iz tamarinde in sladkega jabolka ter ponujal pivo. Za tiste, ki jim alkohol ni dišal, so bili na voljo kokosi, ki jih je eden izmed sinov kar sveže trgal s palm. Na plaži je igrala reggae glasba in ljudje so se prav dobro zabavali. Otroci so tekali naokrog in se skrivali za čolni, odrasli pa so že rahlo opiti igrali domine - ampak ne igro, kakršno poznamo mi, temveč nekaj veliko bolj napetega saj so poleg kričali in ploščice polagali, kot da bi jim šlo za življenje.
Kar se tiče kulinarike na Grenadi, se res ni kaj pritoževati. Najslavnejša in za moj okus daleč najboljša tradicionalna jed se imenuje oil down in na videz ni prav pretirano privlačna. Gre za enolončnico iz piščanjčjega mesa, kruhovca, žličnikov in zelenih banan, ki jih nekaj ur kuhajo v kokosovem mleku in omamni začimbni mešanici, dokler kokosovo mleko popolnoma ne povre in od njega ostane samo še olje. Postrežejo ga skupaj s callaloo-jem, špinači podobno prilogo. Oil down je tako dober, da bi ga lahko jedla vsak dan, a je hkrati tudi tako nasičen z maščobami, da se čez kak teden verjetno ne bi več spravila v stare kopalke. Daleč najboljšega po Laurijevem mnenju dobiš v majhni družinski restavraciji v Grenvillu, a ga imajo na meniju samo dvakrat na teden, saj njegova priprava terja veliko časa.
Na mojem karibskem meniju se je znašla tudi želva, za katero bi še pred nekaj tedni trdila, da tega pa res ne bi mogla jesti, ker do morskih želv gojim prav posebno simpatijo. Želve so na krožniku samo ob praznikih in posebnih priložnostih, in takrat se želvji golaž skuha v ogromnem kotlu nad ognjem, ponavadi na plaži ali pa kar ob cesti. No, in ker tisti večer ni bilo možno jesti nič drugega kot želvje obare in ker sem bila po celem dnevu že prav sestardana, se je na mojem krožniku znašla tudi želva. Njeno meso je še najboj spominjalo na staro, žilavo govedino, ki jo je treba žvečiti tako dolgo, da te boli čeljust.
Ena izmed bolj pogostih jedi, ki jo strežejo tukajšnje restavracije je še indijski roti. Recept zanj so na Grenado prinesli indijski sužnji in jed se je med lokalnim prebivalstvom več kot prijela. Roti je ponavadi polnjen z zelenjavnim, piščančjim ali lambi curry-jem. Lambi je ogromen morski polž, ki je tu prava specialiteta in pečen ali mariniran v curry-ju je res prava poslastica. Jedli so jih menda že prvotni naseljenci in je poleg rib še zmeraj najbolj pogosto pripravljena morska jed med domačini.