Zbudili smo se v čudovito jutro. Oseka je povsem posušila zaliv in razkrila ogromna školjčišča, prekrila s halugami in morsko travo. Domačini so se opremljeni s škornji in vilami s traktorji vozili med nasadi in na prikolice nalagali šope ostrig in klapavic. Vse skupaj je še najbolj spominjalo na čisto običajno kmetijstvo, le da je tu to mogoče početi le dvakrat na dan, včasih tudi sredi noči. Po hitri oceni stanja sta se mami in ati odločila, da se kar takoj zjutraj odpravita na kolo. Vreme tu je bilo pravi srečelov, saj se je spreminjalo iz ure v uro, poleg tega pa smo bili zadnje čase precej slabo na tekočem z vremenskimi napovedmi, saj je do interneta kar težko priti. Tu in tam se nam uspe priklopiti na brezžično omrežje, ki ga ponujajo na nekaterih turističnih informacijah, pa še na te natelimo precej redko.
Jaz pa sem dan začela bolj ležerno, z vožnjo mimo idiličnih slapov v Le Vastu in nato naprej proti Barfleuru. Kmalu po prihodu tja so se na zahodu začeli zbirati črni oblaki in vse je kazalo na to, da se bo kmalu prav pošteno vlilo. V mislih sem sočustvovala z mami in atijem, ki bosta spet premočena do kože. Zapeljala sem se še čisto na rt v Gattevillu le Pharu, kjer stoji precej nenavaden svetilnik, a sta me od tam hitro pregnali naraščajoče morje in prve dežne kaplje. Tako sem se odpeljala na sever polotoka, mimo Cherburga, glavnega mesta province, ki pa je bilo med vojno tako učinkovito zbombardirano, da ni ostalo praktično nobene stare zgradbe.
Vozila sem ob morju naprej proti zahodu in kmalu pobegnila nevihti. Ko sem prispela v Urville-Nacquville, se je izza oblakov že kazalo sonce. Ravno, ko sem se ustavila pri urvillskem dvorcu je pozvonil telefon. Ati je sporočil, da sta morala prekniti kolesarjenje, ker sta bila prmeočena in premražena in tako nadaljujeta pot z avtodomom - ne čisto na sever, temveč po sredi polotoka proti zahodu. Jaz pa sem se medtem ubadala z drugačnim problemom - izpraznila sem obe bateriji na fotoaparatu. S polomljeno francoščino sem se uspela dogovoriti, da mi je prijazna starejša gospa, ki je prodajala vstopnice, med mojim obiskom gradu polnila baterijo.
Popoldne sem v soncu prekrižarila najsevernejši predel polotoka, uživala v prekrasnih razgledih, mirnih zalivih in očarljivih vasicah z nadvse prijaznimi domačini, ki so me pozdravljali na vsakem koraku. Malo naprej od Cap de la Hague-a sem si vzela čas za treking po strmi obali. Pomalicala sem na klifu z najlepšim razgledom na turkizno morje spodaj v zalivu in uživala v tišini. Ceste ob obali so tako ozke in ovinkaste, da se jih večina turistov raje izogne. A pokrajina, ki močno spominja na irsko, je vsekakor vredna nekaj ovinkaste vožnje.
S starši smo se znova dobili južneje, v kraju Le Pieux in nato skupaj krenili proti Avranches-u. Ustavili smo se v Carteretu, od koder vozijo trajekti na Kanalske otoke, ki smo jih nameravali obiskati, a se je izkazalo, da so cene trajektov nenormalno visoke celo za peščce in to izven glavne sezone. Tako smo nekoliko spremneili načrte, se popoldne ustavili še v Coutances-u in se pred nočjo sprehodili po strmi obali, z razgledom na Mount Saint Michele nekje daleč v ozadju, vse do majhne zapuščene kamnite koče.