nedelja, 4. avgust 2019 Po grebenski poti na Prisojnik
Za vikend je bilo napovedano lepo vreme, kar je bil dober obet za najine pohodniške plane, a hkrati tudi zagotovilo, da bo v gorah milijon pohodnikov. Da bi se izognila gneči in uživala v težko pričakovanem gorskem miru, sva se iz Ljubljane odpravila že ob 4ih zjutraj. Meglo sva za seboj pustila takoj za Kranjem (ne vem od kdaj je poleti megla?! :D), do vrha Vršiča pa se je tudi že dodobra zdanilo.
Nekaj zgodnjih pohodnikov se je že preobuvalo, a so na srečo vsi krenili v smeri Mojstrovk, tako da sva se proti Prisojniku podala sama. Mimo Tičarjeve koče in preko Sovne glave, od koder sva opazovala prve sončne žarke na Mali Mojstrovki, naprej čez melišče vse do razcepa med grebensko in slovensko potjo ... Glede na temperature v gorah prejšnji teden je bilo zdaj presenetljivo mrzlo, pa še veter se je prav neizprosno zaganjal okoli ušes. Na razcepu sva krenila v levo, po grebenski poti, ki je tehnično zahtevnejša od slovenske, a precej manj sitna, saj imaš pod seboj veš čas trdno skalo, tako da malo poplezavanja tu in tam ne predstavlja večjih težav.
Malo pod Prisojnikovim oknom naju pozdravi čreda kozorogov, med katerimi je kar nekaj mladičkov. Sumljivo naju premerijo, a se ne dajo kaj prida motiti in po melišču še naprej iščejo užitne šope zelenja. Obplezava okno, kjer se grebenski poti pridruži tudi Kopiščarjeva in se malo po nogah, malo pa s pomočjo rok in nog povzpneva na greben. Z vrha se odpre čudovit razgled po dolini Suhe Pišnice. Nadaljujeva s hojo po grebenu, ki je mestoma zavarovana z jeklenicami, mestoma pa ravnotežje po grebenskih skalah loviš brez pomagal.
Pot je dovolj razgibana, da ure kar minevajo. Kmalu dočakava sonce in čaka naju le še nekajminuten vzpon na sam vrh. Na vrhu sta le še dva mladeniča, ki sta na Prisojnik prilezla po Hanzovi poti, sicer pa imava kljub soboti goro za nekaj časa samo zase. Medtem ko zajtrkujeva, se začne na vrh valiti vedno več ljudi, zato počasi pobereva svoje stvari in jo mahneva v dolino. Slovenska pot se vleče za umret in je v srednjem delu zaradi grušča precej bolj sitna od grebenske - je pa manj izpostavljena, zaradi česar si je prislužila eno kategorijo težavnostne stopnje nižje.
Na koncu le prispeva do Poštarskega doma, kjer si privoščiva odlično joto ter žgance in kislo mleko. Na poti domov se ustaviva še ob Pišnici, da v ledeno vodo namočiva noge in umijeva obraz. Ležanje na snežno belih prodnikih ob turkizni rečici je odličen zaključek današnjega izleta.
