Po štiriurnem letu iz Bologne smo v Keflaviku pristali sredi noči. Že med pristajanjem sva opazovala čudovito pokrajino, saj zaradi polarnega dneva poleti tu nikoli ni zares temno. Meglice so se dvigovale nad črnimi, vulkanskimi tlemi in ustvarjale nezemeljski videz.
Čeprav sva zaspala šele ob dveh zjutraj, sem bila jaz ob šestih že popolnoma budna, polna energije in pripravljena na odkrivanje mesta. Aljoša zaradi zgodnje ure na začetku ni ravno delil navdušenja z menoj, toda čez čas se je vdal v usodo in iz Kopavogurja sva se kar peš odpravila proti centru Reykjavika. Prečkala sva pokopališče, se vzpela na Perlan in se na drugi strani spustila proti mestu. Pokukala sva v Hallgrimskirkjo, cerkev, katere zvonik simbolizira vulkan. Pred njo stoji spomenik možu, ki je odkril Islandijo. Od tam sva se spustila do morja, se sprehodila do mestne hiše in na sploh cel dan raziskovala mesto.
