Na vse zgodaj zjutraj me je razveselil sms z rezultati mature. Današnji plan je bil polotok in nacionalni park Snæfellsnes. Pod prvim fjordom je speljan 5-kilometrski podmorski predor in na drugi strani tunela se odpre čudovit razgled na skorajda cel polotok. Pokrajina spreminja barve od črne in zelene, pa vse do rdeče. V osrednjem delu se dvigajo številni vulkanski stožci, nekateri na vrhu še prekriti s snegom.
Na tem polotoku je v 10. st. živela Guðríður Porbjarnardóttir, prva ženska, ki je potovala v Severno Ameriko. Kasneje v življenju se je sicer preselila nazaj na Islandijo, po smrti moža pa je odpotovala v Rim in se v zgodovino zapisala kot ženska, ki je v srednjem veku največ prepotovala. Ugotovila pa sem tudi, na kak način Islandci sestavljajo svoje priimke. Ta je vedno sestavljen iz očetovega imena, ki mu dodajo končnico dóttir, če je otrok deklica in son, če je deček. Telefonski imeniki in drugi seznami so tako pri njih razvrščeni po imenih in se po priimkih. Šele pred nedavnim pa so umaknili zakon, po katerem je moral vsak priseljenec spremeniti ime tako, da je ustrezalo islandski tradiciji.
Ustavili smo se pri Búðakirkji, majhni leseni cerkvici, kjer se menda poroči največ islandskih parov. Cerkvica je res simpatična, sploh ker stoji nedaleč od čudovite peščene plaže.
Še malo naprej, vzdolž polotoka, smo se ponovno ustavili, tokrat pri Bárður Snæfellsás-u, velikem možu, zgrajenem iz kamenja. Pravijo, da ga je postavil nek domačin v spomin svojemu prijatelju, ki je umrl med vzponom na bližnji ledenik. Od tu smo se podali na krajši treking nad klifi. Pot smo nadaljevali do rta in po severni strani nazaj. Sprehodili smo se po ribiški vasici z imenom Ólafsvík, ki ima noro moderno cerkvico in manjši slap, kjer so se kopali otroci, kljub temu da temperatura zraka ni bila ravno prijetna za kopanje, temperatura vode pa še manj.