Trajekt iz Dunkerqua v Dover je čez Rokavski preliv izplul ob nemogočih štirih zjutraj - ja, to se zgodi, če si v Anglijo želiš z res najcenejšim trajektom. Tako je bila ura pet zjutraj po lokalnem času, ko smo pristali v Dovru. Počasi se je že danilo, a Dovrskih pečin ni bilo na spregled, saj je gosta megla segala povsem do tal. Bolj angleško vreme bi si že težko predstavljala.
Tako sva počasi nadaljevala z vožnjo po južni obali in upala, da se megla vsaj toliko dvigne, da se bo videlo na drugo stran ceste. Kmalu sva prispela do mesteca Rye v Vzhodnem Sussexu, ki leži na izlivu treh rek in kakšni dve milji od obale. Gre za majhno ribiško mesto, z ulicami, tlakovanimi z navpično položenimi prodniki, kjer si neizogibno zviješ gleženj ali pa ti na mokrih kamnih prav slikovito spodrsne. Megla se je res nekoliko dvignila, tako da sva se lahko sprehodila po še spečem mestu. Na spregled ni bilo prav nikogar, ker, roko na srce, kako neumen moraš biti, da se v soboto ob pol sedmih zjutraj v takšnem vremenu sprehajaš naokrog. :)
Malo mesto je videti, kot bi obstalo v srednjem veku in najrazličnejše zgodbe o pisateljih, umetnikih, tihotapcih in duhovih samo podpihujejo mojo že tako precej bujno domišljijo. Mermaid Inn, najstarejši pub v mestu, ki na istoimenski Ulici morske deklice obratuje že od leta 1156, se je leta 2002 pojavil v prvi seriji britanske oddaje Most Haunted. Nenavadne zgodbe, ki so jih srhljivo podobno povedali številni gostje, prihajajo iz šestih sob v zgornjem nadstropju puba. V sobi številka 1 so gostje že večkrat zagledali žensko v belem, ki sedi ob kaminu, medtem ko so jo v sobi številka 5 videli hoditi ob postelji. V sobi 17 sobarice pospravljajo sobo samo v parih, saj se gugalni stol večkrat začne gugato brez očitnega vzroka. Tudi natakarji so že večkrat na hitro dali odpoved, saj so vsake toliko časa ob samotnih večerih iz polic usule vse steklenice z alkoholom.
Iz Rye-a sva se odpeljala do gradu Bodiam, ki stoji sredi širokega obrambnega jarka, ki bolj spominja na jezero kot jarek. Grad je bil zgrajen v 14. stoletju, a so se do danes na žalost ohranili samo zidovi. Kljub strupeno mrzlem vetru je bil ogled gradu zabaven, še posebej ker so po sobah izobesili opise življenja na gradu s pridihom straniščnega humorja. Ena izmed navad graščakov je bila obešanje oblačil nad straniščem, saj je smrad menda prav učinkovito odganjal molje.
Zadnji postanek ta dan sva naredila v kraju Lewes, kjer naju je najprej presenetil dež, zato sva si v bližnji pivnici privoščila kosilo. Naročila sva polnjen krompir in piščančjo obaro z zelenjavo, zraven pa seveda vrček temnega angleškega piva. Po krajšem sprehodu po mestu sva se odpeljala do Eastbourna, kjer sva prenočila pri lokalnem glasbeniku, ki je imel mizo polno not in hladilnik poln domače marmelade.
