torek, 16. avgust 2011 Safirji, rubini in kar je še tega kamenja
Kar težko sva se odpravila iz Sinharaje. Ljudje in vsa tista divjina so nama tako prirasli k srcu, da bi lahko ostala še kakšen teden, vendar sva, če sva hotela videti še preostanek Šrilanke, morala naprej. Naslednji kraj, kjer sva se ustavila, je bila Ratnapura. Njeno ime v dobesednem prevodu pomeni "mesto draguljev". Mesto je znano po velikih rudnikih dragih kamnov, o bogastvu, ki ga prinašajo, pa pričajo ogromne vile lastnikov rudnikov, ograjene z visoko bodečo ograjo. V mestu je celo muzej draguljev, kjer so prikazani dragi kamni, ki ji tukaj izkopavajo (to so predvsem modri in vijolični safirji ter rubini) in tehnike brušenja.
Z nekaj vezami se nama uspe dogovorit, da si rudnike lahko ogledava, čeprav so po navodilih lastnikov za javnost zaprti. In res smo prišli do rudnikov, ki pa niso bili taki, kot sva si jih predstavljala. V tleh so bile izkopane okoli 30 m globoke luknje, utrjene z debli in palminimi vejami. Na dnu jame je eden izmed delavcev polnil vreče s peskom, drugi pa so jih potegnili na površje. Vsebino vreč so stresli na rešeta in z nje sprali ves mulj, nato pa pazljivo pregledali ves pesek in kamenje, da ne bi spregledali kakšnega dragega kamna. Eden izmed mož nama je povedal, da se sicer skoraj vsak dan najde kaj malega, vendar je delo izjemno naporno, saj delavci neprekinjeno delajo tudi 10 ur.
Do konca dneva sva prispela v Kitulgalo. Večerjala sva v restavraciji tik ob reki Kelani, kjer so leta 1956 snemali znani film "Bridge on the river Kwai".
