Nacionalni park Sinharaja je biodiverzitetna vroča točka Šrilanke, saj gre za zadnji ostanek primarnega tropskega deževnega gozda. Čeprav je njegova površina precej majhna, je število endemičnih vrst na tem območju izjemno (po ocenah strokovnjakov je več kot 50% živalskih vrst takih, ki jih najdemo samo na tem območju in nikjer drugje na svetu). Zato verjetno ni prav nenavadno, da je Sinharaja zavarovana na vse mogoče načine, tudi kot Unescova naravna dediščina.
V majhni vasici na robu Sinharaje sva se skupaj z nahrbtniki naložila v džip in eden izmed domačinov naju je zapeljal k družini, ki živi sredi džungle in v majhni hiški gosti raziskovalce iz vsega sveta. Ker sva bila samo dva, so se potrudili in našli prostor še za naju, kljub temu da so imeli v gosteh že celo skupino angleških ornitologov, večinoma profesorjev biologije. Cesti, po katero smo se peljali do tja, bi težko rekli cesta, saj razen tega, da po njej niso ravno rasla drevesa, ni z ničemer spominjala na cesto. Pot je bila tako grbinasta, da naju je v avtu brez varnostnih pasov dobesedno metalo v zrak. V pol ure vožnja sva se dodobra nasmejala, tako da na koncu nisem vedela, ali me bolj boli rit ali trebušne mišice zaradi smejanja.
Tri dni sva tako preživela v osrčju džungle, v gosteh te prijetne družine, s katero smo ob večerih pili kokosovo žganje (ki ga oni zmešajo z vodo, kot bi pili malinovec) in jedli zares okusno hrano, ki jo je skuhala gospodarjeva žena. Okna v sobi, kjer sva spala, niso imela stekel, zato so skoznje lezlo vse mogoče - od pajkov pa do kuščarjev. Zjutraj sva vstajala okoli petih, da sva videla čim več ptic, ki so letale okoli hiše, najboljši od vsega pa so bili trekingi skozi džunglo. Če pozabim na pijavke, ki so nama vztrajno lezle po nogah, je bila ta izkušnja ena najboljših v mojem življenju. Videla sva toliko neverjetnih živali in rastlin, da sva bila čisto naspidirana in sva brez težav cele dneve hodila naokrog, kljub temu da se je pošteno vlilo vsakih 10 minut, kot se za deževni gozd pač spodobi. Na trekinge po nacionalnem parku je dovoljeno iti samo v spremstvu enega izmed naravovarstvenikov, ki delajo v centru za ohranjanje gozda. Najin vodič je bil najine zagretosti tako vesel, da naju je oba naložil na motor (jaz sem bila med dva moška stisnjena kot palačinka) in naju odpeljal v precej oddaljen del parka, kamor razen raziskovalcev tujci le redko zaidejo.
V treh dneh sva videla kar lepo zbirko zanimivih živali in rastlin, tudi mnoge endemične. Za dobro jutro naju je vsak dan zbudila šrilanška modra sraka, ki je endemit tukajšnjega gozda, a v zadnjih letih njeno število precej upada iz ne povsem znanega razloga, saj se njen habitat ne krči več. Srečala sva tudi ogroženega "purple-faced" langurja, pa več kuščarjev in kač ter nešteto različnih ptic.