Dan po vzponu na Špičake smo se zjutraj po isti poti, najprej 9 km peš, nato pa s čolnom, vrnili v vas. Tam smo si poiskali poceni prenočišče, ki je bilo po eni strani slabo, saj so nas ponoči grizle bolhe, po drugi strani pa niti ne, saj nam je lastnik prenočišča dovolil, da smo se spravili na drevo polno zrelih rambutanov tik za hišo. Do večera tako nismo počeli ničesar pametnega - malo smo se sprehajali naokrog, se kopali v reki, opazovali domačine med ribolovom in se po dveh dneh ne preveč okusnih instant rezancev končno pošteno najedli.
Zvečer nas je čakal zabavnejši del - nočni pohod po gozdu. Po listju je kar mrgolelo majhnih gekonov, pa ogromnih, več kot 20 cm velikih paličnjakov različnih vrst in drugih ogromnih žuželk. Na vejah smo opazili precej kač, vse od strupenih predstavnikov gadov, pa do popolnoma neškodljivih drevesnih kač, ter dva večja kuščarja iz družine agam. Komarjev praktično ni bilo, tako da je bil pohod precej prijetnejši od tistega v Kinabatanganu, pa tudi živali smo videli precej več, sploh ko smo nekoliko na silo upočasnili naš pohod. Vodič je namreč pohod začel tako hitro, da nam v prvih desetih minutah ni uspelo videti prav veliko. Tako smo se skupaj s švicarskim parom odločili, da bomo enostavno začeli hoditi malo počasneje in natančneje pregledovati drevesa ob poti, kar se je dobro obrestovalo. Ko smo naleteli na nekaj kač in drugih zanimivih živali, ki so jih vodič in še dva Španca spregledali, so tudi oni začeli hoditi počasneje, čeprav se je zdelo, da slednja nista bila videti najbolj zainteresirana.
Kar je bilo ponoči v gozdu, pa tudi ob cesti še zanimivo, so bila drevesa, polna kresničk. Gre za določeno vrsto dreves, na kateri se kresničke najraje zadržujejo, zato ta ponoči utripajo kot božične jelke. Za razliko od naših kresničk, ki svetijo neprestano, potem pa za nekaj časa ugasnejo in se nato zopet prižgejo, te ves čas utripajo, pa tudi sicer svetijo močneje od naših.
Naslednje jutro nas je čakal še "Sky Canopy Walk" oz. jutranji sprehod po viseči brvi med krošnjami, ki je s 480 metri menda najdaljša na svetu. Brv je speljana do 40 metrov nad tlemi in je namenjena predvsem opazovanju ptic, kač in kuščarjev, ki se zadržujejo v krošnjah dreves. Za razliko od Kinabatangana, kjer je življenjski prostor živali močno izkrčen in jih je zato lažje najti, je tukaj območje gozda še toliko široko, da je potrebno imeti kar nekaj sreče, da opaziš katero izmed večjih živali.
Let iz Mulu-ta v Kuching smo imeli ob dveh popoldne, tako da smo se ob enih odpeljali na letališče, saj je letališče tako majhno, da več časa sploh ne potrebuješ. Potem pa se je nekoliko zapletlo. Letalo namreč ni niti odrinilo na pot iz Kuchinga, saj se je v Mulu pripravljalo k močni nevihti. Tako so nam na hitro sporočili, da je naš let odpovedan in da nas bodo prerazporedili po prenočiščih na račun MASwings-a. Sodeč po kometarjih na internetu takšne situacije tu niso nikakršna redkost, a zaposleni situacije niso ravno obvladali. Pri okencu so nas vprašali, kdaj želimo leteti naslednji dan in odločili smo se za dopoldne, da se slučajno ne bi ponovila zgodba s popoldnasko nevihto. Potem so nas poslali na čakanje, češ da nam bodo sporočili, ko se dogovorijo za prenočišča.
Ljudje so začeli odhajati v prenočišča, ki so jim jih dodelili in ko nas je ostalo samo še pet, so nam povedali, da je v parku zmanjkalo postelj in da naj si sami poiščemo prenočišča, oni pa nam bodo vrnili denar za vse račune, ki jih prinesemo. Seveda se nismo dali kar tako odgnati, saj nam je bilo jasno, da računa verjetno nikjer ne bomo dobili, četudi bi zanj prosili. Tako smo se pogodili, da se v bližnjem prenočišču oni dogovorijo z lastniki, da mi pri njih jemo in spimo zastonj, stroške pa bo kril letalski prevoznik.
Tako smo v prijetnem majhnem guesthouse-u ostali mi trije in Avstralec Nick. Toda težave se tu še niso končale. Ugotovili smo namreč, da je Aljoša, ki se že celo popoldne ni počutil najbolje, dobil precej visoko vročino. Seveda sem v glavi takoj preletela simptome vseh mogočih tropskih bolezni in vročina bi kot splošni simptom lahko ustrezala skorajda vsemu - od malarije pa do denge. Kljub temu da smo bili v enem izmed bolj zakotnih krajev na Borneu, zdravniško ambulanto vseeno premorejo zaradi precejšnjega števila turistov. Tako smo se na hitro odpeljali tja in samo upali smo, da imajo vsaj sterilni komplet za jemanje krvi, če bi bilo to slučajno potrebno. Na srečo "zdravnik", sicer precej nesposoben fant mojih let, ni niti pomislil na kaj takega. Poslušal je srce, mu izmeril vročino in krvni tlak, potem pa mu izročil tablico paracetamola (Lekadola) in sirup za izkašljevanje (zakaj je dobil to, ne vem, glede na to, da kašljal pa res ni).
Aljoša je tako popoldne preležal v postelji, mi trije z Nickom pa smo se odpravili na krajši sprehod. Medtem nam je gospodinja pripravila odlično večerjo iz pečene divje svinje, pražene tropske praproti in riža. Hrana je bila božanska, a kljub temu smo upali, da nam naslednje jutro vseeno uspe odleteti v Kuching.
