četrtek, 24. julij 2014 Vzpon na Špičake (Pinnacles)
Iz vasi smo nadaljvali pot s čolnom po reki navzgor. Namenjeni smo bili v Camp 5, ki je izhodišče za vzpon na Špičake. Toda na poti tja nas je čakal še postanek pri dveh jamah, Wind Cave in Clerawater cave. Wind cave, t.i. Vetrovna jama je dobila ime po mrzlem vetru, ki ga občutiš v ožjih predelih jame. Clearwater cave, ki je v resnici povezana s prvo jamo, pa je s 107 kilometri najdaljša azijska jama. V obeh jamah smo se sprehodili samo skozi začetni del, kjer je mogoče videti kar nekaj krasnih stalaktitov in stalagmitov pa tudi drugih kraških pojavov.
Po ogledu jam smo se zopet naložili v čolne in nadaljevali pot po reki navzgor. Vožnja ni trajala ravno dolgo, saj ima reka v suhi sezoni tako nizek vodostaj, da je potrebno vsakih nekaj minut skočiti iz čolna in ga potisniti čez kamenje, ki gleda iz vode. Vožnja, ki sicer verjetno traja kakšno uro, se je tukaj zavlekla v skoraj dve. Na cilj smo prispeli premočeni in od potiskanja čolna po deroči vodi kar malo utrujeni. Toda časa za počitek ni bilo, saj nas je čakala še 9 km dolga hoja do Camp-a 5. Bilo je noro vroče in tako vlažno, da se nam po slabih dveh urah hoje skozi džunglo oblačila niso niti malo posušila. Do kampa smo tovorili tudi vso hrano in šest velikih plastenk vode, saj smo jih potrebovali za vzpon na Špičake. Vodo se v kampu sicer da napolniti s prekuhano vodo, ustekleničene pa se ne da kupiti.
Po prihodu v kamp smo se najprej vrgli v kristalno čisto reko, ki teče tik ob kampu, ter z oblačil oprali znoj, saj ta privlači gozdne čebele in ose, ki znajo biti hudo nadležne. Zvečer smo si pripravili testenine s paradižnikovo omako in kramljali skupaj z drugimi pohodniki - dvema angleškima in enim avstralskim študentom, dvema Švicarjema ter tremi Nizozemci. Pred spanjem smo si nad blazine napeli mreže proti komarjem in utrujeni zaspali ob neumornem petju škržatov.
Naslednji dan smo vstali že ob 5. uri zjutraj. Sledilo je hitro oblačenje, zajtrk in že smo bili pripravljeni na pohod. Naš vodič je ves čas ponavljal, da je pomembno, da do prvih lestev, ki vodijo na Špičake pridemo pravočasno, saj nas v nasprotnem primeru ne bo spustil gor. Pomembno je namreč, da ti za spust ostane dovolj časa, sicer te lahko sredi gozda ujame tema. Ves čas je tudi govoril, da naj dobro ocenimo svoje sposobnosti in se pravočasno obrnemo v dolino, če se nam zdi, da poti do vrha ne bomo zmogli.
Začetek je bil ubijalski. Prvih 200 m poti gre naravnost, potem pa se začne veselica. Pot se namreč prične vzpenjati pod kotom 45º in se niti malo ne zravna vse do vrha. Težava je bila v tem, da je vodič, ki je držal tempo naše male skupine, vzpon začel prehitro, tako da smo po nekaj minutah dihali kot parne lokomotive. Po desetih minutah je bil moj zajtrk že nevarno visoko in razmišlajala sem, da mi ob takšni slabosti verjetno ne bo uspelo priti do cilja. Tako sem namenoma znižala tempo vzpona, malo zaostala za skupino in na srečo me je slabost minila, sicer bi se lahko samo obrnila in se vrnila do kampa.
Čeprav je bila pot navgor še vedno težka, predvsem zaradi tega, ker je bilo vedno bolj vroče in soparno, tako da smo imeli majice čisto premočene, je preostanek vzpona minil brez težav. Do lestev smo prišli nenavadno hitro in nikogar ni bilo treba poslati nazaj v dolino. Vzpon po 16 lestvah do vrha je precej zabaven in na čase precej nevaren in ni za vrtoglave. Včasih je potrebno vrzel med apnenčastimi špičaki prečkati po eni sami železni prečki ali po vodoravno postavljeni lestvi. Na tisti točki smo se strinjali z vodičem, ki je dejal, da je ta vzpon neprimerno težji in nevarnejši od vzpona na Mt. Kinabalu.
Na vrh smo prispeli okoli enajstih, premočeni, utrujeni, a res veseli, da nam je uspelo. Razgled je bil nepozaben, pa tudi vreme nam je dobro služilo. Bali smo se namreč, da bi začelo deževati, saj je v primeru dežja pot spolzka in zato prenevarna za vzpon. Na vrhu, na enem izmed ploščatejših delov smo pojedli kosilo, ki smo si ga prinesli v nahrbtniku, da smo se založili z energijo še za spust. ta namreč ni nič lažji od vzpona, kvečjemu še težji, saj je po nekaterih lestvah težko plezati navzdol, med hojo po strmem pobočju navzdol pa pošteno bolijo kolena.
Po prihodu v kamp je ponovno sledil skok v reko, ki je imela ravno pravšnjo temperaturo, da smo se malo ohladili, hkrati pa te ob skoku v vodu ni skoraj zadela kap. Preostanek dneva smo se tako namakali v vodi, večerjali instant rezance in izmenično poslušali Miha in našega vodiča, ki sta igrala na kitaro.
