sreda, 23. julij 2014 V Nacionalni park Gunung Mulu
Naslednje jutro smo iz Kote Kinabalu z lokalnim prevoznikom Malaysian Airlines, MASwings poleteli v Miri in uro kasneje še iz Miri-ja v Mulu. Letališče v Mulu je bilo vsekakor najmanjše letališče, kjer smo kadarkoli pristali in verjetno tudi najbolj bogu za hrbtom. V Mulu je mogoče priti samo po zraku ali po vodi, pri čemer slednja opcija v suhi sezoni sploh ne pride v poštev, pa tudi sicer traja več dni in terja nemalo improvizacije.
Ko smo dobili prtljago, smo si uredili prevoz do uradnega vhoda v nacionalni park. Na srečo smo vse stvari razen prenočišča rezervirali že več mesecev vnaprej, saj se urejanje akrivnosti šele po prihodu ne obnese najboje. Problem je v tem, da imajo v parku omejeno število vodnikov in aktivnosti, prav tako pa je omejeno število ljudi v skupini. To pomeni, da je večina zanimivejših trekingov, jamarstva in drugih aktivnosti polno zasedenih že kak mesec prej. Mi smo v naš program vključili enega zahtevnejših trekingov v parku, vzponom na Špičake (tako smo prevedli angleško ime Pinnacles), nočni pohod, dve jami in hojo po viseči brvi med drevesnimi krošnjami. Z rezervacijo ni bilo nobenih težav, tako da smo na hitro uredili vse potrebno in se prestavili v Mulu hostel.
Že prvi vtis v Mulu je bil dober. Nacionalni park Gunung Mulu spada na Unesco-v seznam naravne dediščine zaradi obsežnega jamskega sistema in enega najstarejših tropskih gozdov na svetu. Jame na tem območju skrivajo največjo jamsko dvorano na svetu, imenovano Sarawak chamber, ki je dolga 600 m, široka 435 m in visoka 115 m. Prvi dan smo naredili samo kratek sprehod po gozdu v okolici parka, nato pa nas je pod streho pregnala tropska nevihta. Tako smo naročili večerjo v edini restavraciji znotraj parka. Hrana in voda sta v Mulu malenkost dražji kot drugje po otoku, a je potrebno razumeti, da sem vse zaloge pripeljejo z letalom. Cenejšo hrano in prenočišče je moč dobiti v vasi, izven parka, kjer se da prespati tudi za 15 ringitov na osebo (cca. 3,5 eur).
Naslednji dan smo spakirali nahrbtnike in se z longboat-om (tradicionalnim čolnom, s katerim se po reki prevažajo domačini), zapeljali do vasi. Domačini, ki živijo v vasi, so bili še nedolgo tega nomadsko pleme, zdaj pa se preživljajo z nekaj kmetovanja in izdelavo spominkov. Lesene hiške v katerih živijo so večinoma brez vode in elektrike, zato umivanje in pranje perila poteka na reki, ki je zaradi svoje odmaknjenosti ena najčistejših rek na Borneu. Žalostno je, da nekatere reke v Maleziji spadajo v kategorijo najbolj onesnaženih rek na svetu, ki jih zaradi odsotnosti kakršnegakoli življenja upravičeno imenujejo mrtve reke. Že krajši stik s takšno vodo ima škodljive posledice za zdravje ljudi in živali. In kaj je vzrok za tako slabo stanje? V največji meri hektolitri pesticidov, ki jih uporabljajo na plantažah oljnih palm in se ob tropskih nalivih učinkovito spirajo v bližnje reke. Letošnjo pomlad je malezijska vlada prvič namenila sredstva za sanacijo mrtvih rek, kar pomeni, da se problema sicer zavedajo, a dokler ne bodo omejili porabe pesticidov, je ves trud zaman.