petek, 8. februar 2014 Ples škratov na nočnem nebu
Dan se ni začel povsem po načrtu. Zadnji dan sva nameravala preživeti na južni obali in na ledeniku Solheimajökull, a nama je vreme žal prekrižalo načrte. Že zjutraj je začelo rahlo snežiti in veter se je zopet okrepil. Tako sva ostala v Reykjaviku in poskusila kar najbolje izkoristiti zadnji dan. Najprej sva se z avtobusom odpeljala na obrobje mesta in obiskala muzej na prostem Árbæjarsafn. Čeprav sva zaradi zmede z avtobusi zamudila vodeni ogled muzeja, ki je pozimi na urniku ob enih popoldne, je bil vodič tako prijazen, da naju je vzel v skupino kar sredi ogleda. Tako smo si ogledali notranjost preproste hiške iz 18. stoletja, pa cerkvico in nazadnje še nekoliko novejšo hišo premožnejše družine. Kar težko si je predstavljati, da sta v hišici z dvema sobama in dvema velikima posteljema stanovali dve družini oziroma skupaj kar 16 ljudi. Vodič nam je razložil, kako je nekoč potekalo življenje na tem, za življenje precej neprijaznem otoku. Islandci pač nikoli niso bili kmetovalci - še danes je obdelanih manj kot 5% površja Islandije, kljub temu da je za poljedeljstvo primernih okoli 20%. Prebivalci izven večjih naselij so se in se še vedno ukvarjajo skoraj izključno z ribištvom.
Po koncu vodenega ogleda, za katerega nama na koncu niti ni bilo treba plačati, sva izvedela, da je danes noč muzejev in da so vsi muzeji v Reykjaviku odprti do polnoči. Tako sva dobila rezervni plan, kaj početi zvečer, če bi bilo nebo preveč oblačno za opazovanje severnega sija. V celem tednu se namreč vreme in sončeva aktivnost še nista poklopili, da bi lahko opazovala predstavo na nebu, čeprav je bil to eden izmed glavnih razlogov, da sva pozimi obiskala Islandijo. Po drugi strani pa se je zimska Islandija izkazala za tako čudovito, da nama, tudi če severnega sija ne bi videla, ne bi bilo žal, da sva šla.
Popoldne sva se odpravila na reykjaviški hotdog, ki velja za najbolj popularno hrano med domačini. Kdo bi si mislil - poleg vseh izvrstnih rib pa ravno hotdog. Sprehodila sva se ob pristanišču, pa zopet mimo razsvetljenega doma kulture in potem nazaj do hostla, da sva si naredila še nekaj za večerjo. Nakupila sva tudi nekaj skyrov, ki jih bova izvozila domov. Prepričana sem, da bi bili skyri dober izvozni produkt, če kdo slučajno išče dobro tržno nišo :)
Ob petih popoldne sva poklicala na Extreme Iceland, ki organizira prevoze izven Reykjavika, kjer je severni sij lepše viden, če bo vreme ugodno in bodo prevozi sploh organizirani. Dobila sva pozitiven odgovor, zato sva se odločila, da še zadnjič poskusiva srečo z lovljenjem aurore. Napoved je bila obetavna - vremenska je obljubljala, da se bo do polnoči povsem zjasnilo, napoved sončeve aktivnosti pa je obljubljala precej živahno aktivnost severnega sija. Ob osmih zvečer smo se tako odpeljali na polotok Reykjanes, južno od Keflavika, da smo se vsaj malo izognili svetlobni onesnaženosti. Najprej se dolgo ni zgodilo nič. Pihal je ledeno mrzel veter in kar težko je bilo stati in strmeti v nebo, ki se ni in ni hotelo povsem razjasniti. Po kakšni uri čakanja se je na jugu začelo turkizno svetlikati; s prostim očesom je bilo komaj zaznavno. Potem pa se je aurora okrepila in se pomaknila čisto nad nas. Predstava, ki smo ji bili priča, je bila res neponovljiva izkušnja. Pretežno turkizen sij je kot zavesa padal čez nebo in počasi valovil in spreminjal obliko. Po kakšne pol ure se je tako okrepil, da smo lahko opazovali tudi druge, menda precej redke barve - rdečo, rumeno in celo vijolično. Postavila sem stojalo za fotoaparat, ki se je zaradi močnega vetra sicer kar pozibavalo in posnela nekaj fotografij. Po dobrih dveh urah strmenja v nebo, ko sem zaradi navdušenja povsem pozabila na mraz in šele pozneje ugotovila, da prste še komaj čutim, smo se odpravili nazaj proti Reykjaviku. Toda med vožnjo se je aurora še bolj okrepila in se v loku razpela čez celo nebo, tako da je bil navdušen celo voznik avtobusa, ki je med potjo še dvakrat ustavil ob cesti. Islandci menda severnemu sija v dobesednem prevodu pravijo ples škratov na nebu. Po polnoči je bil sij noro lep (kasneje sem na internetu preverila intenziteto za pretekle ure - do polnoči je bila 4.33, po polnoči pa že 4.67, kar je že zelo veliko). Žal mi najlepših prizorov na koncu ni uspelo posneti, saj so bile ob cesti luči, ki so povsem pokvarile fotografije, zato sva raje uživala v opazovanju.
Ob pol dveh zjutraj sva se vrnila v hostel, povsem izmučena, a navdušena nad prizorom, ki sva mu bila priča. Spala sva samo dobri dve uri, saj sva bila ob petih zjutraj že na avtobusu na letališče. Malo pred osmo smo vzleteli iz Keflavika in tri ure kasneje pristali v deževni Amsterdam. Do naslednjega leta proti Dunaju naju je čakalo še osem ur dolgočasenja na letališču. Na Dunaj sva prispela ob pol desetih zvečer. Tam naju je čakalo še eno presenečenje, saj mojega nahrbtnika ni bilo od nikoder. Vsi so že pobrali prtljago in odšli, tekoči trak je ostal prazen, jaz pa brez prtljage. Seveda sem se takoj oglasila na okencu za izgubljeno prtljago in po nekaj telefonskih klicih sem izvedela, da je moj nahrbtnik padel iz vozička za prtljago že nekje sredi letališča. Na koncu pa se je le vse srečno končalo.
