Jutranji pogled skozi okno je razkril, da se nama obeta oblačen dan. Vseeno sva upala, da ne bo preveč snežilo oz. deževalo. Iz Grundarfjordura sva se odpeljala proti Olafsviku, najbolj zahodnemu kraju v Evropi. Skorajda celo mestece s približno 1100 prebivalci se ukvarja z ribištvom. Najbolj zanimiva stavba je prav gotovo ultra moderna cerkvica, za katero se zdi, da nekako ne paše v ta kraj. Nad mestom s klifa pada manjši slap, ki pa je bil v tem času povsem zamrznjen, pa tudi pot do tja je bila tako gladka, da sva po nekaj spektakularnih padcih obuapal.
Tako sva se odpeljala naprej proti rtu. Na obali sva opazovala jata tisočerih ptic, večinoma galebov in arktičnih čiger, ki prezimujejo v tukajšnjih fjordih. Na drugi strani je kraljeval skoraj 1500 metrov visok ledenik Snæfellsjökull, ki je vresnici več kot 700 000 let star ognjenik. Na severni strani ga je prekrivala debela snežna odeja, na južni pa je bil s snegom prekrit samo vrh. Brynjar nama je povedal, da so zime na Islandiji vedno bolj mile in snega vedno manj, kar je seveda posledica globalnega segrevanja, ki je daleč najbolj očitno v bližini polov. Snæfellsjökull snežno kapo obdrži tudi poleti, leta 2012 pa se je prvič zgodilo, da je led poleti popolnoma izginil. Snæfellsjökull pa je znan tudi iz knjige Potovanje v središče Zemlje Julesa Verna, kjer glavni junak, Otto Lidenbrock vstopi v središče Zemlje prav skozi ta vulkan.
Ko sva obvozila rt polotoka, sva se peljala pod več kot 400 metrov visoko radijsko anteno - menda je celo najvišja struktura v zahodni Evropi in prav zares precej inpresivna. Ustavila sva se pri svetilniku, nato pa nadaljevala pot mimo vasice Arnastapi do velike kamnitega moža, ki ponazarja Bárðrja Snæfellsássa, ki bdi nad polotokom, k njemu pa so se vaščani v preteklosti obračali za pomoč pri reševanju sporov. O njem pripoveduje saga iz 14. stoletja. Islandci so znani po svojih sagah, zgodbah, ki pripovedujejo o življenju in dogodkih v preteklosti in so svojevrsten literarni fenomen. Najstarejše zapisane sage izhajajo iz 12. stoletja in pripovedujejo o družinskih vezeh, sporih in težavah, s katerimi sta se soočali druga in tretja generacija naseljencev. Zanimivo je tudi to, da se je islandski jezik skozi stoletja tako malo spremenil, da lahko islandci še zmeraj brez težav berejo in razumejo originalne zapise najstarejših sag.
V okolici Arnastapija se obala konča s strmimi klifi ob katere butajo valovi. Poleti je tu gnezdilo na tisoče čiger, zdaj pa razen kakšnega krokarja tu in tam ni bilo prav nobenih znakov življenja. Malo naprej proti vzhodu sva poskušala najti tudi tjulnje, ki se poleti zadržujejo v enem izmed peščenih zalivov, a nisva imlea sreče. Poleg tega, da je vedno bolj pihalo, se nama je mudilo pravočasno priti v Reykjavik, saj sva morala do četrte ure popoldne vrniti najino Toyoto. Tako sva se ustavila samo še pri cerkvici Búðir, kjer se poroči precej Islandcev, kar glede na njeno simpatičnost sploh ni presenetljivo.
V Reykjavik sva prispela ravno pravi čas, da sva vrnila avto, potem pa sva se ležerno sprehodila po mestu, od Halgrimskirkje, katedrale, ki ponazarja vulkan, pa do morja, kjer stoji spomenik v obliki vikingške ladje. Večerjo sva si privoščila v restavraciji tik ob pristanišču, kjer sva prvič jedla ribe že pred tremi leti. Bila je ena izmed najcenejših (čeprav še vedno prav po islandsko draga) in hrana je bila res dobra. Jaz sem ponovno naročila plokkfiskur, kar bi lahko po naše prevedli kot ribji pire. To je tradicionalna islandska hrana, za katero nama je Brynjar zatrdil, da so ob njej zrasli skoraj vsi islandski otroci. Čeprav na videz ni ne vem kako privlačna, je prav noro dobra. Aljoša pa je naročil file polenovke v česnovi omaki s krompirjem in pečeno rdečo peso. Oboje je bilo naravnost odlično.
