Jutro je postreglo s čudovito vijoličnim nebom in popoldnim brezvetrjem. Ponoči sva sicer poskusila ujeti kaj severnega sija, vendar se nebo vse do jutra ni in ni hotelo zjasniti. Danes naju je čakala nekoliko daljša vožnja proti polotoku Snaefellsnessu, vse do Grundarfjörðura. Tega dneva sem se veselila skorajda najbolj od vseh, saj sva v Grundarfjörðuru rezervirala vožnjo z ladjico po zalivu, ki v zimskem času gosti ogromno število slanikov, ki jim iz arktičnih vod sledijo tudi orke. Seveda nama nihče ni mogel zagotoviti, da jih bova tudi zares videla, toda obeti so bili dobri in vremenska napoved prav tako.
Okoli pol desetih zjutraj, še preden se je zares zdanilo, sva zapustila Laugarvatn in krenila na pot. Vozila sva po zaledeneli pokrajini, se tu in tam ustavila in posnela kakšno fotografijo, sicer pa bolj ali manj vztrajno nadaljevala pot proti Snaefellsnessu. Razgledi so bili dih jemajoči, sploh ko sva se začela vzpenjati proti s soncu obsijanemu gorovju. Snega na južni strani polotoka ni bilo prav veliko, ko pa sva se začela vzpenjati čez prelaz, pa so se razmere v hipu spremenile. Kar naenkrat je bilo okoli naju vse belo in ko sva se na vrhu prelaza ustavila in uživala v razgledu, je bila takšna tišina, da bi jo lahko rezal. Čeprav je bila ura pol enih popoldne, je bilo sonce že čisto nizko nad obzorjem in svetloba za fotografiranje ne bi mogla biti boljša.
Na severni strani prelaza je bilo snega občutno več, kot sva ga bila vajena do sedaj, saj oblčne gmote večinoma nastajajo na severni strani gorske verige na Snaefellsnessu. V Grundarfjörður sva prispela pol ure pred začetkom predavanja o kitih, tako da sva imela ravno dovolj časa, da sva se zapeljala do bližnjega slapa Kirkjufellsfossa. Ime je dobil po nasproti stoječi gori Kirkjufell, ki se spektakularno dviga iz fjorda Grundarfjörður.
Pol ure pred načrtovanim izplutjem ladjice se je začelo predavanje o življenju ork in drugih prebivalcih tukajšnjega morja. Mnogo ljudi je še zmeraj zmotno prepričanih, da je orka kit, vendar spada v družino delfinov in je, če smo povsem natančni, evolucijsko gledano bližje delfinom kot kitom. Orke so socialne živali in živijo v matrilinearnih skupnostih, ki jih sestavljajo mama, njeni mladiči in mladiči njenih ženskih potomcev. Različne populacije po svetu se prehranjujejo z različno hrano - kanadske orke se hranijo pretežno z lososi, argentinske s tjulnji in drugimi morskimi sesalci, islandske orke pa pretežno s slaniki. Ti že nekaj let zapovrstjo prihajajo prezimovati v Grundarfjörður in sosednje fjorde, kjer se uspejo izogniti večini plenilcev, sledijo jim le orke in ptiči strmoglavci.
Po predavanju smo oblekli debele kombinezone in se vkrcali na majhno ladjico, v upanju, da bomo orke videli tudi v živo. Vreme se je nekoliko poslabšalo, a je bilo še zmeraj primerno za plovbo. Okoli 40 minut smo pluli iz našega v sosednji zaliv Kolgrafarfjörður, kjer se letošnje leto zadržuje večina slanikov. Najprej smo videli samo nešteto vrst ptic, tudi zavarovanega belorepega morskega orla, ki je krožil nizko nad fjordom, nato pa smo v daljavi zagledali prvo črno plavut. Orke! Počasi smo se jim približali in kmalu opazili še druge plavuti. Bilo jih je vsaj osem, od tega dva samca (prepoznavna po izredno veliki hrbtni plavuti) in celo dva mladička (z majhnimi ukrivljenimi hrbtnimi plavutmi). Na skupino smo naleteli ravno v času hranjenja, zato smo lahko opazovali njihov značilen skupinski lov, ko jato rib naženejo tesno skupaj, nato pa vanjo udarijo z repom, da so ribe nekaj časa omamljene od vodnega sunka. Ribjo omedlevico izkoristijo tudi strmoglavci, ki se kot puščice zaženejo v vodo. Nekajkrat smo bili priča temu prizoru in nismo si mogli pomagati, da se ne bi začeli smejati. Kmalu se je popravilo tudi vreme in skozi oblake je posijalo zadnje večerno sonce, orke so plavale pod našo ladjico in tu in tam je svoj mali nos iz vode pomolil kateri izmed mladičkov - bilo je prav zares pravljično.
Po kakih dveh urah opazovanja ork, ko smo se morali počasi vrniti v pristanišče, da nas ne bi ujela tema, nam je naproti priplavala še jata belonosih delfinov, ki so plavali pod premcem naše ladje in začeli navdušeno skakati iz vode, ko je kapitan z ladjico pričel voziti kroge. Belonosi delfini so precej veliki, po velikosti podobni našim pliskavkam. Nekaj časa so nam še sledili, nato pa odplavali svojo pot. Pred prihodom v pristanišče smo se pogreli z vročo čokolado in flancatom podobnim ocvrtim pecivom. Bila sem tako srečna, da sem videla tako čudovito predstavo narave, da se mi je smejalo še dolgo v noč. Prespala sva v nekdanji pošti, ki je zdaj spremenjena v prenočišče, v sobi s pogledom na čudoviti Kirkjufell.
