Jutro se ne bi moglo začeti lepše - nebo je bilo jasno in veter se je skoraj povsem polegel. Preden sva odrinila na pot, sem se sprehodila do jezera, ki je bilo skoraj povsem zaledenelo. Led se je stopil le ob obali, kjer so tla topla zaradi geotermalne vode, ki pride tukaj čisto pod površje. Vodo črpajo za ogrevanje vasi in za geotermalni bazen tik ob jezeru.
Cesta proti Geysiru je bila prvih nekaj kilometrov precej spolzka, saj je ponoči snežilo. Kljub temu z najino Toyoto nisva imela večjih težav, saj je bila opremljena z gumami z žebljički, ki jih tukaj sicer uporablja večina vozil. Ozračje je bilo oprano in razgledi na pokrajino enkratni. Po približno 20 minutni vožnji sva prispela do Geysirja. Na najino srečo sva bila edina obiskovalca, zato je bil bruhajoči Strokkur samo najin. To je ena izmed prednosti obiska izven turistične sezone, saj se poleti okoli gejzirja, ki je ena izmed glavnih atrakcij, nabere precejšnja množica obiskovalcev. Strokkur je med obiskovalci priljubljen zaradi spektakularnega izbruha do 20, včasih pa tudi do 40 metrov visoko. Menda je na začetku svoje kariere (okoli leta 1800) zmogel tudi 60-metrske izbruhe. Toda to ni še nič. Sosednji Veliki gejzir, po katerem so gejzirji dobili ime, je leta 2000 bruhnil 122 metrov visoko, kar je eden najvišjih zabeleženih izbruhov na svetu. Veliki gejzir je sicer aktiven že 10 000 let, čeprav po zadnjem velikem potresu izbruhne le še približno trikrat dnevno. Poleg gejzirov je območje polno pisanih bazenčkov z vrelo vodo in lukenj v tleh, od koder se kadi po žveplu smrdeča para.
Nekaj minut vožnje proti severu se nehaja še tretja znamenitost tako imenovanega Zlatega trikotnika - slap Gullfoss na reki Hvíti. Mislim, da je to eden najlepših slapov, ki sem jih kadarkoli videla in če se mi je poleti zdel krasen, je bil pozimi še toliko lepši. Ne vem, kaj natančno ga dela tako posebnega, razen morda ogromen pretok 140 kubičnih metrov vode na sekundo. Morda pa tudi to, da je spodnji slap od daleč videti tako, kot bi ogromna reka kar poniknila pod zemljo. Kljub ogromni masi in hitrosti vode je del prvega, manjšega slapa zamrznjen, čeprav se v zadnjih dneh temperature niso spustile prav daleč pod ledišče. Še sreča, da ga v prejšnjem stoletju niso spremenili v elektrarno, kot so sprva nameravali. K njegovi ohranitvi naj bi pripomogla Sigriður, hčerka kmeta iz bližnje vasi, ki se je bila za ohranitev slapa pripravljena vreči vanj, vendar njen pogumni korak menda vseeno ni bil tisti, ki je odoločil o končni usodi slapa.
Ostalo nama je še nekaj ur dneva, zato sva se zapeljela še do kraterskega jezera Kerið, ki leži približno na pol poti do mesta Sellfoss. Vmes sva se ustavila še v Skalholtu, ki je okoli leta 1000 veljal za največje mesto na Islandiji, danes pa tam ni praktično ničesar, za kar bi se bilo vredno ustaviti, razen krasne tradicionalne hiške, izolirane z debelo plastjo šote in kamenja. V nasprotju s Skalholtom je bil Kerið res vreden ogleda. Tako divje rdeče barve kamenja še nisem videla . Verjetno mora biti nad barvo navdušenih kar veliko ljudi, glede na to, da naju je na parkirišču pričakal napisal: "Prosimo, da ne odnašate vulkanskega kamenja." Za urejanje poti okoli kraterja poleti pobirajo 2 eura "vstopnine", pozimi pa ni žive duše dalač naokrog, zato je hoja po poteh zastonj.
Kerið je nastal na t.i. vroči točki, ko se je tektonska plošča pomikala nad njo. Vroča točka je mesto, kjer je temperatura magme pod površjem stalno visoka, zato je ognjeniška aktivnost tam velika, kljub temu da ne gre za tektonsko prelomnico. Na svetu je približno 50 vročih točk, npr. pod Havaji, Azori in Kanarskimi otoki. Ko tektonska plošča počasi drsi nad takšno točko, vsake toliko časa izbruhne nov vulkan, v neposredni bližini prejšnjega. Tako so nastali vsi prej omenjeni otoki. Ko se tektonska plošča toliko premakne, da se vroča točka pod njo premakne izpod vulkana, je tak vulkan za vedno ugasel. Kerið je poseben tudi zato, ker ima eno izmed lepše ohranjenih kalder, saj je nastala šele pred okoli 3000 leti. Kaldera nastane, ko se vulkanski krater posede sam vase, velikokrat pa ga potem zalije voda. Kratersko jezero v Keriðu je divje modre barve zaradi mineralov, ki se izločajo v vodo, globoko pa je le 7-14 metrov.
