ponedeljek, 3. februar 2014 Veter z veliko začetnico
Zjutraj sva krenila na pot takoj, ko se je zdanilo. Nameravala sva se ustaviti še v Bonusu, a se je ta odprl šele ob 11h. Bonus je najcenejša islandska veriga trgovin, zlahka prepoznavna po velikem roza prašičku-šparavčku. Tam so cene še kar primerljive z našimi, čeprav sveže sadje in zelenjava, z izjemo banan, še vedno stane precej več kot pri nas. Do enajstih vsekakor nisva imela namena čakati, zato sva se odpeljala naprej v smeri Pingvellirja. Veter se je od včeraj le še okrepil in je danes pihal z okoli 70 km/h. Lahko si predstavljate, da so sunki potem dosegali že precej visoke hitrosti, tako da sva imela po sicer ravni cesti volan nagnjen, kot bi zavijala, da sva lahko kljubovala bočnemu vetru. Bilo je kar malo strašno, sploh ker je veter čez cesto delal snežne zamete. Na srečo cesta ni bila spolzka, pa tudi prometa je bilo kar precej, kar me je nekoliko pomirilo, če bi slučajno kje obtičala.
Med potjo do Þingvellirja sva se dvakrat ustavila, da bi fotografirala pokrajino, pa sva komaj odprla vrata avtomobila. Ko sva prišla na cilj, sva bila ena izmed šestih vztrajnežev, ki se kljub orkanskemu vetru ni predala. Dobro oblečena in zavita v kapo in šal sva se sprehodila po globoki razpoki med ameriško in evrazijsko tektonsko ploščo. Zdi se mi, da se čez čas kar nekoliko navadiš na veter in na to, da te sopotnik ne sliši, če res glasno ne vpiješ. Večji problem so bili močni sunki vetra, ki so povzročili kar nekaj spektakularnih padcev po ledenih tleh. Težava je namreč v tem, da se na vse pretege trudiš upirati vetru, potem pa veter za sekundo preneha, ti pa izgubiš ravnotežje ... in hop, si že na riti.
Þingvellir je nacionalni park že od leta 1928, tako zaradi zgodovinske kot geološke pomembnosti. Tu, v razpoki med ameriško in evrazijsko litosfersko ploščo, se je leta 930 sestal prvi parlament in se nato na istem mestu sestajal vse do leta 1789. Litosferski plošči se razmikata s hitrostjo približno dveh centimetrov na leto, medtem ko se neposredno na prelomnici razmikanje odvija veliko bolj silovito in neenakomerno. Z odmikanjem se namreč med ploščama ustvarja napetost, ki se sprosti v obliki potresa. Zadnji tak se je v Þingvellirju zgodil leta 1789. Poleg potresov pa je bilo območje v preteklosti priča tudi številnim vulkanskim izbruhom. Med zadnjo ledeno dobo, ko je bil ledeni pokrov nad Islandijo debel približno 1 kilometer, so bili ognjeniki precej aktivni, zato so nastale številne nenavadne geološke oblike. O ledeni dobi danes priča samo ogromno ledeniško jezero Þingvallavatn, ognjeniki pa mirujejo že več kot 2000 let. Toda geologi svarijo, da je mir samo navidezen in da je samo vprašanje časa, kdaj bodo ognjeniki ponovno oživeli.
Po sprehodu po prelomnici sva pot nadaljevala do Laugarvatna. Pot do tja ni bila ravno dolgo, toda s strani se nama je vztrajno bližala snežna nevihta, tako da sva si kar odahnila, da sva prenočišče dosegla pred padavinami. V topli sobi sva si pripravila čaj in večerjo in poslušala zavijanje vetra okoli hiše. Za ta dan sva ga imela čisto dovolj in upala sva, da se vremenska napoved za naslednji dan uresniči in da bo veter le ponehal.
