nedelja, 2. februar 2014 Na skrajni jugozahod otoka
Pričakovala sva, da bo v tem času na Islandiji več teme, kot je je v resnici. Zdani se okoli desete ure zjutraj in stemni malo po šesti zvečer. Konec decembra, ob zimskem solsticiju je sicer dan dolgo le okoli 3 ure in pol, zdaj pa je svetlo že skoraj osem ur. Sonce se cel dan giblje nizko nad tlemi, tako da je svetloba ves čas podobna večerni, skratka, ravno pravšnja za fotografiranje. Temperatura je bila cel dan kakšno stopinjo ali dve nad ničlo, toda zaradi močnega severnega vetra je bil občutek kot bi jih bilo vsaj minus deset.
Namenila sva se prevoziti cel polotok Reykjanes, Brynjar pa nama je prejšnji večer na zemljevidu označil kraje, ki jih ne smeva izpustiti. Prvi postanek je bil na bencinski črpalki, ki so po vsem otoku večinoma avtomatske, kar pomeni, da v avtomat vtakneš kartico, natankaš in avtomat ti s kartice avtomatsko potegne denar. Nato sva krenila proti jugu. Večino časa nisva srečala žive duše, razen konj, ki so stoično prenašali ledeni veter. Ko izkusiš tukajšnji veter, ti postane jasno, zakaj imajo islandski konji toliko dlake.
Prvi daljši postanek sva naredila ob Hvalneskirkji, majhni kamniti cerkvici s pisanih zvonikom, eni najlepših, kar sem jih videla. Malo naprej sva se ustavila še na rtu s svetilnikom, kjer sva povsem po naključju naletela na ogromnega nasedlega kita, na katerem so se mastili galebi. Zaradi nizkih temperatur verjetno razpada precej počasi, pa tudi smrdelo ni skoraj nič, tako da sva se mu lahko povsem približala. Če samo pomislim na ogromnega nasedlega morskega psa, na katerega smo pred nekaj leti poleti naleteli na Sardiniji, se mi skoraj obrne želodec. Kit je imel še presenetljivo dobro ohranjeno glavo, da sva lahko ugotovila, da gre za zobatega kita, natančneje samca kita glavača. Severnejša morja poseljujejo samo odrasli samci, ki so izgubili bitko za samice. Zadržujejo se na odprtem morju, zato je malo verjetno, da je ta primerek nasedel. Bolj verjetno ga je ob visoki plimi in močnih valovih že poginulega vrglo na obalo. Sicer pa se kljub vsemu pogosti zgodi, da na otoku nasede kakšen kit. Tako je na primer lanskega septembra na polotoku Snæfellsnes nasedlo okoli 100 kitov pilotov.
Pot sva nadaljevala proti jugu polotoka Reykjanes, ki je najmlajši predel Islandije in hkrati tudi precej vulkansko aktiven. Tu in tam na površje pogleda tektonska prelomnica, ki po diagonali preči celo Islandijo, obala pa se večinoma konča s strmimi klifi, kjer poleti gnezdi na tisoče ptic. Na skrajnem jugozahodnem rtu so klifi najbolj fotogenični in pogled z vrha navzdol proti morju je kar malce strašljiv, sploh če ti v hrbet piha tako močan veter. Pred klifi stoji spomenik izumrlemu islandskemu ptiču, veliki njorki, ki mu islandci pravijo kar islandski dodo. Velika njorka je bila kar precej velika ptica, saj je v višino merila približno 85 cm, sredi 19. stoletja pa je izumrla zaradi prevelike izlova, saj so iz njihovega perja delali vzglavnike. Zadnji pari njork so gnezdili na majhnem kvadratnem vulkanskem otoku Eldey, ki je viden z rta, na katerem stoji njihov kip. Te so ubili po naročilu muzejev, ki so si jih želeli imeti v svoji zbirki.
Malo pred južnimi klifi, na enem izmed geotermalno najbolj aktivnih območjih Islandije, stoji svetilnik Reykjanesviti. V bližini se nahajajo številni blatni bazeni, kjer brbota vrelo blato in razpoke iz katerih se kadi smrdljiva žveplova para. Geotermalno energijo na tem območju izkoriščata dve elektrarni. Proti Reykjaviku sva se vrnila mimo Blue Lagoon, kjer sva se ustavila na dveurnem kopanju v čudovito topli (42ºC) vodi. Naravne terme z mlečno belo vodo se nahajajo na polju strjene lave, tako da lahko med kopanjem z nogo prav pošteno zadeneš v kakšno skalo. Voda je bela zaradi velike vsebnosti silicija in naj bi imela blagodejen vpliv na kožo.
Med potjo proti jugu Reykjanesa sva naletela tudi na t.i. "Hanging rock" ali Gálgaklettar, kraj, kjer so v preteklosti izvajali smrtno kazen. Skala, ki kakor oder stoji sredi ničesar, je bila prizorišče obešanja in obglavljanja. Ti obliki kazni sta bili pogostejši pri moških, medtem ko so ženske večinoma zažgali, ali pa vrgli v ledeno reko, kjer so se utopile ali umrle od podhladitve. Zadnjo smrtno kazen so na otoku izvedli 12. januarja 1830, ko so v Vatnsdalshólarju na severu Islandije obglavili Agnes Magnúsdóttir inFriðrika Sigurðssona. Oba sta bila obsojena umora kmeta in zdravilca Nathana Ketilssona iz Illugastaðirja in njegovega prijatelja Pétura, vendar vse ni bilo tako črno-belo, kot je mogoče razbrati iz zapisov sojenja. Zgodbo je po temeljiti raziskavi v letos izdanem romanu "Burial Rites" zapisala Hannah Kent. Knjiga je tako pretresljiva, a hkrati tako dobro napisana, da jo je težko odložiti, krivico in stisko pred usmrtitvijo, ki jo doživlja Agnes, pa je nemogoče pozabiti še nekaj dni po branju. Knjiga še ni prevedena, toda komur branje v angleščini ne dela težav, naj jo, če le lahko, prebere pred obiskom Islandije, saj podrobni opisi v knjigi dajejo dober vpogled v življenje 19. stoletja na Islandiji.
Smrtno kazen so z zakonom prepovedali šele leta 1928, na usmrtitev Agnes in Nathana pa spominja spominski kamen na mestu obglavljanja in njun grob v Vatnsdalshólarju.