sobota, 1. februar 2014 Srečanje s starim prijateljem
Na Islandijo sva priletela iz Amsterdama, z vmesnim postankom v Kobenhavnu. Ko smo pristajali na letališče v Keflaviku, smo imeli pravi panoramski prelet Islandije, ki je iz zraka prav zares čudovita. Še zdaj se spomnim, kako očarana sem bila nad pogledom skozi letalsko okno, ko smo pred dobrimi tremi leti prvič pristajali tu. Takrat je bilo poletje in polnočni pristanek je pospremilo sonce, ki je ravno zahajalo za tiste pol ure, kolikor poleti izgine za obzorjem.
Na letališču naju je pričakal najin prijatelj Brynjar, ki sva ga spoznala med prvim potovanjem po Islandiji. Že ko sva mu od doma sporočila, da ponovni prihajava na Islandijo, nama je hotel na vsak način pomagati. Vztrajal je, da naju bo prišel iskati na letališče, hkrati pa nama je obljubil, da nama bo uredil prenočišče za prvo noč, ki pa naj bi bilo presenečenje. Seveda se nisva dala prositi - komu pa bi lažje zaupala izbiro, kot njemu, ki menda pozna vse ljudi, ki delajo v turizmu v tem delu Islandije. Že od doma sva rentala avtomobil, saj je, posebej pozimi, potovanje po otoku z javnim prevozom skorajda nemogoče, saj avtobusi izven Reykjavika vozijo ravno dvakrat na teden. Tako sva dobila Toyoto RAV4, sicer že precej v letih, a z novimi pnevmatikami in štirikolesnim pogonom. Najem avta pozimi je približno polovico cenejši kot poleti, poleg tega pa so Islandci eni redkih, ki mladim voznikom (to je do 25 let) k ceni najema ne zaračunavajo ogromnega dodatka zaradi "neizkušenosti".
Nastanitev za prvi dan je bila res presenečenje. Majhna, lesena kočica, blizu morja in z jacuzzijem na terasi pod milim nebom - kaj lepšega bi si že težko želela. Ostalo nam je še kakšno uro in pol dneva, zato se je Brynjar odločil, da nama pokaže nekaj zanimivih krajev v okolici Sandgerðija, njegove domače vasi. Najprej smo se zapeljali do majhne lesene cervice s pokopališčem, pa mimo črede čupastih islandskih konj do svetilnika na severnem rtu polotoka Reykjanes, pravzaprav do dveh svetilnikov. V večjem je bila razstava modernih umetnikov z vsega sveta, saj se je pred dnevi ravno končal mednarodni umetniški festival.
Na poti v mestece Keflavik smo se ustavili še pri ogromni leseni konstrukciji, kjer sušijo polenovke. Zanimivo je, da se ribe lepo posušijo tudi pozimi, saj je Islandija pozimi izjemno vetrovna, veter pa tako suh, da se ribe posušijo kljub nizkim temperaturam. Večina jih menda konča na afriških trgih. Po krajši vožnji skozi Keflavik in postanku v trgovini sva bila povabljena še na sijajno večerjo, ki jo je skuhala Brynjarova žena Andrea. Medtem ko sva uživala v prvem poštenem obroku ta dan, nama je Bini razlagal o trenutnem stanju na Islandiji, ki na žalost ni tako zelo rožnato, kot mnogi mislijo. Med drugim je omenil, da v državi obupno primanjkuje zdravnikov. Pred nekaj meseci, ko si je njegov sin zlomil roko, je na urgenci čakal štiri ure, preden je končno prišel na vrsto pri zdravniku. Menda se za študij medicine odloča zelo malo srednješolcev in še tisti, ki končajo medicino, se odpravijo delat na Norveško, kjer je plača višja, delovni čas pa krajši. Stanje v gospodarstvu je daleč od rožnatega in večina Islancev še zmeraj dela po dve službi hkrati. Brynjar pravi, da, kakor povsod, tudi pri njih cene rastejo, plače pa ostajajo enake, a da se Evropski uniji prav gotovo ne bodo priključili.
Dan sva zaključila z vročo kopeljo na terasi najine kočice in opazovanjem zvezdnatega neba. Na srečo vroča voda pride kar po cevi, ki je napeljana v tla za hišo, tako da vode ni potrebno dodatno ogrevati.
