sreda, 16. marec 2016 Pravljične hiške iz Shirakawe-go
Čeprav Lonely Planet pravi, da je v Kanazawi vredno preživeti vsaj dva ali tri dni, mi ni povsem jasno, kaj lahko po njihovem mnenju tako dolgo res počneš tam, še posebej če vreme ni ravno najprimernejše za pohajkovanje po mestu. Po dnevu in pol je bil že skrajni čas, da sem se odpravila naprej. S prvim jutranjim avtobusom sem se odpeljala v dolino reke Shogawa, kjer ležita dve pod Unescom zaščiteni vasici - Gokayama in Shirakawa-go. Vasici sta znani po lepo ohranjenih tradicionalnih hiškah, zgrajenih v t.i. gassho-zukuri slogu. Glavna značilnost omenjenega sloga so debele s slamo krite strehe, ki pod ostrim kotom segajo skoraj do tal. Takšna gradnja je bila dovolj trdna, da je zdržala tudi večmetrsko snežno odejo, ki tu pozimi menda ni nobena redkost.
Ko se je avtobus ustavil na postaji, se je končno spet prikazalo sonce. Sprehod po vasi je bil tako prijeten kljub izjemno nizkim temperaturam. Od močnega sneženja pred tednom dni so ostale samo še zaplate snega. Le vrhovi okoliških hribov so bili še zmeraj pobeljeni. Medtem ko sem čakala na porcijo mitashari dango (pečenih riževih kroglic na palčki), sem po naključju naletela na Monico, s katero sva si delili sobo v Matsumotu. Skupaj sva se sprehodili na bližnji hrib, od koder se odpre lep razgled na celotno vas. Potem sva se spustili nazaj in si eno izmed 200 let starih hiš ogledali še od znotraj. Hiša Wada je stara 250 let in je bila v lasti najpremožnejše družine v vasi, ki se je ukvarjala s proizvodnjo in prodajo svile. Na podstrešju si je tako mogoče ogledati pripomočke za pridelavo svile in seveda videti, kako je debela slamnata streha podprta z notranje strani.
Ker se je bližal čas kosila, sva se odločili, da v eni izmed tradicionalnih izakay poskusiva dve lokalni specialiteti - izjemno cenjeno hida govedino (Hida-gyu) in ishiwari tofu, ki ga ženske v vasi še vedno izdelujejo na tradicionalen način. Tanke rezine surove govedine so prinesli nad gorilnikom, tako da sva si lahko meso in zelenjavo spekli sami. Hrana je bila odlična - le govedine bi lahko bilo malo več. :D
Po kosilu sva se še malo sprehodili gor in dol med temi ljubkimi hiškami, potem pa sva morali ujeti vsaka svoj avtobus do nasledjega kraja. Monica je pot nadaljevala v Kanazawo, jaz pa sem se odpravila v smeri Takayame. Na avtobusu sem sedela zraven ameriške družine, ki je sicer malezijsko-tajvanskih korenin, a sta se starša spoznala med študijem v Ameriki in tam tudi ostala. Mama, ki je sedela zraven mene, je govorila kot navita. Mislim, da mi vso pot ni uspelo izreči več kot dveh ali treh stavkov, ker se mi je pač ni zdelo vljudno prekinjati. Potožila je, kako otrok potovanje sploh ne zanima (čeprav nista bila več tako majhna), pač pa da cel čas sprašujeta, kdaj bodo spet prišli v hotel, da bosta na tablici lahko igrala igrice. Upam, da se mi vzgoja svojih otrok nikoli tako ne ponesreči ...