torek, 15. marec 2016 Kenroku-en, idealen japonski vrt
Iz Matsumota sem pot nadaljevala proti severni obali in se za dan in pol ustavila v Kanazawi. Če se na Japonsko odpravljate med aprilom in novembrom, je med Matsumotom in Kanazawo vredno prehoditi/prevoziti Tateyama-Kurobe gorsko pot. Menda so razgledi naravnost čudoviti, še posebej, kadar ne dežuje :P (kar je v poletnem času na Japonskem žal precej pogosto). Sredi marca je bilo pogorje povsem na sveže zasneženo in bi omenjena pot zahtevala kar nekaj vnaprejšnje priprave in zimske gorske opreme, ki pa je pač nisem imela s seboj. Drugič torej.
Kanazawa je drugo največje mesto, ki je med drugo svetovno vojno ušlo bombardiranju zavezniških sil, zato so nekateri predeli, kot so Nagamachi (četrt samurajev) in Highashi Chaya četrt (predel, kjer so nekoč živele gejše), precej dobro ohranjeni. Bližina morja zagotavlja izjemno dobro svežo morsko hrano, a hkrati tudi precej slabo vreme čez vse leto. Po prihodu v Kanazawo sem se odpravila na kosilo na ribjo tržnico, kjer sem prvič (in verjetno tudi zadnjič) v življenju poskusila surove morske ježke. Težko bi opisala okus, ki je zelo morski, a ni podoben prav ničemur, kar sem do sedaj jedela. Še bolj nenavadna pa je tekstura - kot da bi jedel kremast puding ... A enkrat ga je bilo treba poskusiti in ker bolj svežih kot tukaj skorajda ni moč dobiti, je bila to pač priložnost, ki je nisem smela zamuditi.
Mesto samo po sebi ni nič posebnega, še posebej ne v slabem vremenu, ko je sivina modernih zgradb še toliko bolj očitna. Bilo je mrzlo in deževno, zato sem se odpravila do Ninja templja, ki sicer nima nobene zveze z Nindžami, a se ga je ime prijelo zaradi številnih skritih pasti in prehodov v templju (njegovo uradno ime je Myōryū-ji). Ogled templja je potrebno rezervirati za en dan vnaprej, in čeprav celotno vodenje poteka v japonščini, so tujcem na voljo knjige z angleškim prevodom. Tempelj je res poln skritih mehanizmov in prehodov. V središču templja se nahaja 25 m globok vodnjak, ki se nadaljuje v podzemni hodnik, ki vodi vse do gradu, po katerem so lahko menihi ubežali morebitnemu napadalcu. Številna skrita stopnišča in vrata med prostori, medetaže in podobne ukane so prav tako služile zaščiti pred napadalci. Nekateri prostori so narejeni tako, da ob nepoznavanju vratnih mehanizmov v sobo zakleneš celo sam sebe.
Po sprehodu skozi četrt samurajev, ki ni nič posebnega, saj je v njej ohranjeno zelo zelo malo originalnih stavb, sem se sprehodila do gradu. Ta je leta 1888 v veliki meri pogorel, a so ga leta 2001 obnovili z uporabo tradicionalnih gradbenih metod (karkoli pač to na Japonskem pomeni :D ). Grad je res velik - v preteklosti se ga je prijelo ime "palača tisočerih tatamijev". Zanimivo je tudi, da je bila streha narejena iz svinca, ne samo zato, ker je ščitila pred požarom, pač pa tudi zato, ker so jo menda med obleganjem lahko pretopili v svinčene krogle.
Po čemer pa je Kanazawa prav zares znana, je eden izmed treh najlepših vrtov na Japonskem - Kenroku-en (preostala dva med prvo trojico sta še Kairakuen v Mitu in Korakuen v Okayami). Lahko si predstavljate, da marec ni bil ravno najidealnejši čas za obisk vrtov, a me je Kenrokuen kljub vsemu očaral. Menda je oblikovan po kitajski teoriji, ki sloni na šestih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za idealen vrt: prostornost, odmaknjenost, izumetničenost, antičnost, vodnatost in odprtost. Verjetno je Kenrokuen včasih res združeval vseh šest magičnih atributov - danes mu na žalost manjka odmaknjenosti, saj v Kanazawi predstavlja središče turističnega vrveža. Predstavljam si, da je v višku sezone (aprila in oktobra) še veliko huje, a že zdaj je bilo ljudi na pretek. Slive so pravkar zacvetele in vsi so se hoteli fotografirati obdani s cvetjem. Češnje bodo tu zacvetele šele čez dva ali tri tedne, sploh ker so temperature v zadnjih dneh izjemno nizke.